O projektu Memoria Scripta Sloveniae

Zbirka je nastala v sklopu obsežnejšega projekta dLib.si kot nadgradnja funkcij Digitalne knjižnice Slovenije, ki ga financira Norveški finančni mehanizem in koordinira Narodna in univerzitetna knjižnica.

V zbirki Memoria scripta Sloveniae (MSS) zbiramo podatke o pisni kulturni dediščini, ki jo poleg nacionalne knjižnice hranijo območne, javne in zasebne knjižnice, muzeji, samostani in druge cerkvene ustanove. Nastala je z namenom, da bi spodbudila nove znanstvene raziskave, ustreznejše vrednotenje in digitalizacijo pisne kulturne dediščine.

  • MSS evidentira pisno kulturno dediščino na ravni zbirke kot idejne celote,
  • knjižne zbirke predstavlja skozi njihovo kulturno-zgodovinsko vrednost,
  • raziskuje nastanek zbirk, njihov vpliv in vlogo zbirateljev,
  • prinaša podatke o statusu, stanju, ohranjenosti in dostopnosti zbirke.

Vključuje različne podatke o knjižnični zbirki, o pogojih hranjenja zbirke, njeni ureditvi, strokovni obdelanosti, sestavi gradiva in posebnih redkostih v zbirki. Na podlagi dostopnih znanstvenih virov sta knjižnica oz. zbirka in njen zbiratelj ustrezno predstavljena.

Pisna kulturna dediščina

je premična materialna dediščina, kjer so zapisani dosežki ustvarjalnosti, znanj in veščin, podedovani iz preteklosti.

Zapisi, povezani v zbirke in knjižnice, ki so kljubovale času, nam govorijo veliko več od njenih posameznih delov. Izražajo ideje, nazore in prepričanja njihovih ustvarjalcev, ki so jih pri zbiranju usmerjali kulturni, znanstveni, politični in družbeni tokovi časa, v katerem so živeli. Zato so knjižnične zbirke privilegirane pričevalke kulturne zgodovine nekega naroda in njegovih posameznikov. Na njih temeljita identiteta in tradicija sleherne skupnosti. Njihova vrednost in pomen se kalita in poustvarjata skozi rodove.

Z zbiranjem podatkov za identifikacijo dediščine ter dokumentiranjem njenega stanja in ogroženosti bo zbirka pomembno prispevala k varstvu pisne kulturne dediščine. Predstavljala bo kulturni in zgodovinski pomen dediščine, omogočala dostop do nje ter razvijala zavest o njenih vrednotah. Tako bo pripomogla k zagotavljanju pogojev za njen nadaljnji obstoj, njeno vzdrževanje, obogatitev, preučevanje in interpretiranje.

Predmet popisa

Zbirko kot predmet kulturne dediščine utemeljuje njen združujoči vidik, ki posamezne elemente povezuje v enkratno in značilno celoto. Kulturno-zgodovinska vrednost zbirke temelji na njeni celovitosti. Kriteriji, ki opredeljujejo zbirko, pa so lahko vsebinski ali zvrstni: zbirko lahko določa skupen zgodovinski ali prostorski kontekst, povezujejo jo lahko njen zbiratelj, namen zbiranja ali izvor.

Za namen popisa razvrščamo knjižnice, posebne zbirke in njihove sestavne dele v naslednje skupine:

  • knjižnice ustanov,
  • osebne knjižnice,
  • knjižnice rodbin,
  • tematske zbirke,
  • zbirke posameznih vrst gradiva,
  • zbirke, zbrane glede na izbor gradiva.

Ko knjižnice opredeljuje njihov tvorec, so te lahko osebne knjižnice, knjižnice rodbin ali knjižnice ustanov.

Znamenite plemiške in druge zasebne knjižnice so postale pomembne v 17. in 18. stoletju. Običajno so nastajale več generacij v okviru ene družine in se prenašale iz roda v rod kot npr. knjižnica plemiške družine baronov Erbergov, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije.

Osebne knjižnice so knjižnice zbirateljev, ki so pomembno zaznamovali kulturno in politično življenje svojega časa. Takšne so bile npr. Zoisova, Glavarjeva, Čopova, Zupanova, Hribarjeva knjižnica, ki so danes v Narodni in univerzitetni knjižnici, Tavčarjeva knjižnica, ki jo hrani Loški muzej, Maistrova knjižnica v Univerzitetni knjižnici Maribor, Lavičkova knjižnica v Leku in številne druge.

Prve knjižnice na Slovenskem so nastale v okviru ustanov. Vzniknile so s samostanskimi redovi in samostani na našem ozemlju. Iz knjižnic starejših samostanov in njihovih skriptorijev so se ohranili spomeniki srednjeveške pismenosti z izvirnimi rokopisi in iluminacijami, kot so npr. kodeksi nekdanjega stiškega skriptorija ali kartuzije Bistra pri Vrhniki. Nekatere med samostanskimi knjižnicami so ostale aktivne do danes, med njimi npr. knjižnica Frančiškanskega samostana v Novem mestu.

Med knjižnice ustanov uvrščamo tudi take, ki so nastale v okviru združenj, npr. prvo za javnost odprto znanstveno knjižnico Akademije operozov v Ljubljani, knjižnico Kranjske kmetijske družbe, ustanovljene leta 1767, ali pa bogato zbirko arhiva Filharmonične družbe.

Ko zbirko opredeljuje njena vsebina, govorimo o tematskih zbirkah. Te zbirke so zbrane na podlagi enotne tematike, ki jo določajo stroka, znanstvena disciplina, geografsko področje, zgodovinsko dogajanje itn. Tematske zbirke so npr. botanična, domoznanska zbirka ali zbirka partizanskega tiska.

V knjižnicah oz. zbirkah, ki jih opredeljuje vrsta gradiva, je gradivo zbrano glede na skupne formalne značilnosti. Takšne zbirke so zbirke razglednic, atlasov, plakatov, rokopisov, avdio gradiva idr.

Pomemben kriterij, ki lahko opredeljuje zbirko, je tudi skupen izvor. Ta se lahko nanaša na način pridobitve zbirke, kar določa npr. zbirko obveznega izvoda s področja Jugoslavije, ali na kraj nastanka, kar je značilno za zbirko Stiških rokopisov ali izseljenskih tiskov.