Razglednice slovenskih in jugoslovanskih krajev (od konca 19. st.-)

Narodna in univerzitetna knjižnica

Razglednice slovenskih in jugoslovanskih krajev (od konca 19. st.-)

Ustanova: Narodna in univerzitetna knjižnica

Zbirka razglednic slovenskih in jugoslovanskih krajev je samostojna zbirka znotraj Kartografske in slikovne zbirke NUK in najobsežnejša tovrstna javno dostopna zbirka v državi.



Pokrajinske razglednice so izjemna kulturno-zgodovinska dediščina, ki so s svojimi slikovnimi elementi, z besedili, poštnimi znamkami in žigi zmes arhivistike, dokumentalistke, likovne umetnosti in fotografije.

Razglednice nam kažejo panoramske poglede na kraje, še večkrat pa vaške oz. mestne trge, glavne ulice in območja, ki so bila od nekdaj zbirališča prebivalcev. Številni majhni kraji, celo zaselki in samotne kmetije, so na prelomu iz 19. v 20. stoletje dobili svoje prve razglednice (Škrabec, 2009). Motivi z razglednic so mnogokrat edini ohranjeni slikovni odsev določenega prostora v določenem času. Zato pri zgodovini krajev razglednice izvrstno dopolnjujejo drugo arhivsko gradivo. Razglednice s krajevnimi motivi so kot ilustracije h kulturni zgodovini neke pokrajine, saj so naselja tiste človeške stvaritve, ki njeno podobo najbolj in najtrajneje spreminjajo (Majerič Kekec).

Stare razglednice prinašajo še pričevanja o razvoju turizma, obrti, industrije, rudarstva, metalurgije, prometa in šolstva, o verskih skupnostih, posredujejo sporočila o različnih kulturnih dogodkih in krepitvi narodne zavesti.



Rojstvo razglednic sega v drugo polovico 19. stoletja, ko je bila izdana prva dopisnica, predhodnica razglednic. Njen avtor je v Celovcu rojeni Emanuel Hermann, ki jo je leta 1869 predlagal kot obliko dopisovanja po pošti. Poštna uprava na Dunaju je predlog sprejela in že 1. oktobra istega leta izdala prvo uradno dopisnico na svetu pod imenom »Correspodenze-Karte«. Za nenemške narode v avstrijski polovici monarhije so leta 1871 izdali dvojezične dopisnice. Ustrezen slovenski izraz je bil sprva »listnica«, od izdaje leta 1873 dalje pa »dopisnica« (Lukan & Kajzer, 1985). Prva stran je bila določena za naslov (naslovna stran), zadnja pa za sporočilo (sporočilna stran). Sporočilna stran dopisnice je klicala po ilustraciji. Slikovni del se je postopoma večal in nazadnje zasedel celotno sporočilno stran dopisnice, ki je tako postala sprednja stran razglednice. V skladu s tem se je spremenila tudi naslovna stran. Od leta 1904 so jo v Avstriji razmejili na dva dela, prostor za naslov in prostor za pisna sporočila pošiljatelja.



Najstarejše razglednice so tiskane v litografski tehniki. Podlaga so bile črno-bele fotografije ali risbe, ki so bile ročno pobarvane ali pa so jih obarvali z barvnimi klišeji. Zato so prve razglednice napol umetniška dela in ne odražajo vedno dejanskega stanja upodobljenega kraja. Na razglednicah so v različno oblikovanih okvirčkih in vinjetah sličice mestnih znamenitosti, okvirje pa obkrožajo rože, vejice, grozdje, listi ali pa razni trakovi. Za starejše razglednice je bila značilna kombinacija več motivov na isti razglednici. Efekte in nenavadnost so povečali z raznimi izrezi, reliefi, vrtečimi deli ipd. (Majerič Kekec).



Porast povpraševanja po razglednicah je prisilil tiskarje, da so uporabili nove, cenejše in enostavnejše tehnike tiskanja.



Ob koncu 19. stoletja so se pojavile prve fototipske razglednice , ki so temeljile na iznajdbi t. i. fotografske plošče, ki so jo uporabljali kot kliše. Fototipija je dovoljevala le natis okrog 2000 izvodov in je predstavljala žlahten in drag postopek (Lukan & Kajzer, 1985). Šele cenejši in preprostejši knjigotisk ter predvsem svetlotisk sta konec 19. stoletja omogočila visoke naklade in hitro razširjanje razglednic. Do leta 1920 so bile izdelane na črno-beli osnovi in so jih nato s pomočjo klišejev pobarvali (Škrabec, 2009). Tisočem žensk je koloriranje razglednic zagotavljalo kruh. Prestolnica industrije razglednic je bil Leipzig (Lukan & Kajzer, 1985). V začetku dvajsetih let 20. stoletja je začel prevladovati offsetni tisk, ki ga za tiskanje razglednic uporabljajo še danes (Škrabec, 2009).



Ob razvoju fotografije in tiskarskih tehnik so zlatemu obdobju razglednic (od srede devetdesetih let 19. stoletja do prve svetove vojne) botrovali še razvoj turizma in poštnih storitev.



Prva slovenska razglednica je nastala najverjetneje konec osemdesetih let 19. stoletja. Primož Premzl šteje za prvo razglednico upodobitev Rogaške Slatine, poslano leta 1889 (Premzl, 1997), vendar gre tukaj za dopisnico, ki ji je dodana majhna razgledna slika. Prvo večjo serijo slovenskih krajev je v tehniki barvne litografije izdelal umetniški zavod Lesk & Schwidernoch na Dunaju. Najstarejše doslej znane razglednice iz te serije so bile poslane leta 1891 (Škrabec, 2009). V tej seriji so bili upodobljeni Celje, Laško, Ljubljana, Postojna, Rogaška Slatina, Ptuj, Maribor in Bled.

Razglednica Bleda ima najnižjo zaporedno številko v seriji, 238 in je bila natisnjena okoli leta 1890.

To je najstarejša litografska razglednica kakšnega slovenskega kraja in tudi najstarejša v Nukovi zbirki. Bila je poslana leta 1897. Zbirka hrani tudi ostale razglednice iz omenjene serije, ki so bile poslane med leti 1895 in 1897.

V zadnjem desetletju 19. stoletja je število razglednic slovenskih krajev skokovito naraslo. Na začetku so jih zalagali, izdajali in tiskali v večjih mestih Avstro-Ogrske (Dunaj, Praga, Gradec, Celovec), pa tudi izven njenih meja (Leipzig, Dresden, München, Zürich). Kasneje se je izdajanja lotevalo vse več domačinov. V času od leta 1895 do 1918 je bilo samo v Ljubljani 60 izdajateljev razglednic. Pogosto je za imenom založbe stal en sam fotograf, papirnica, gostilna ali celo trafikant (Lukan & Kajzer, 1985).

Kmalu za prvimi razglednicami so se pojavili prvi zbiralci, ki so se združevali v društva. Zbirateljska mrzlica je zajela celotno družbo in vse sloje prebivalstva. Prav njej se moremo danes zahvaliti, da se je ohranilo toliko razglednic. Na Slovenskem je doživelo zbirateljstvo največji razcvet od zadnjega desetletja 19. stoletja do konca prve svetovne vojne, ponovno pa je oživelo v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja in traja še danes (Škrabec, 2009). Znani zbiratelji, kot so Aleksander Czižek, Mišo Gorič, Marko Korenčan in Zmago Tančič, so s prodajo in darovi iz svojih zbirk prispevali k obogatitvi zbirke v Nuku.



Razglednic slovenskih krajev je približno 28.800 in so iz časa od zgoraj navedenih prvih litografij okoli leta 1890 do danes. Razglednice so razporejene po slovenskih pokrajinah Gorenjski, Štajerski, Dolenjski, Primorski, Notranjski, Posavju, Koroški, Prekmurju in Beli krajini. Znotraj pokrajin so razvrščene po naseljih. Posamezni trgi, ulice, parki, pomembne javne stavbe (šole, bolnišnice, tovarne, hoteli, muzeji, galerije in gledališča), spomeniki, vile in gostilne v večjih mestih ali znanih turističnih krajih imajo svoje razglednice. Najštevilnejše so razglednice alpskega sveta, večjih mest in znanih turističnih, zdraviliščnih in letoviških krajev, kot so Bled, Rogaška Slatina, Postojna, Portorož in Piran.



Razglednic jugoslovanskih krajev je približno 24.300. Razporejene so po republikah nekdanje Jugoslavije, znotraj njih pa po naseljih. Razglednice večjih mest so tudi tukaj zbrane po trgih, ulicah, parkih, … Največje je število razglednic Hrvaške, posebej številne so razglednice znanih obmorskih letovišč, sledijo razglednice iz Bosne in Hercegovine, medtem ko je zaradi politične zgodovine in manj razvitega turizma število razglednic iz Srbije, Črne Gore in Makedonije manjše. Najstarejša razglednica Opatije, edina litografija med razglednicami jugoslovanskih krajev, je bila poslana leta 1897. Najstarejše razglednice Zagreba, Reke in Splita so bile poslane leta 1899.

Zbirka razglednic jugoslovanskih krajev se je redno dopolnjevala z obveznim izvodom do razpada SFRJ leta 1991. Takrat je dotok presahnil in se zbirka dopolnjuje samo z darovi.



Desetletja so razglednice predstavljale tudi do polovico dotoka gradiva (leta 1975 je bilo po obveznem izvodu pridobljenih 2248 razglednic) v Kartografski in slikovni zbirki. Danes, v času mobilne telefonije, interneta in digitalnih fotoaparatov so razglednice le za redke nostalgike (dotok obveznega izvoda je v času od leta 2000 do 2008 znašal v povprečju 161 razglednic letno). Očitno je, da se več kot stoletje razglednic počasi izteka.



Viri in literatura:

Lukan, W., & Kajzer, J. Pozdrav iz Ljubljane : mesto na starih razglednicah. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.

Majerič Kekec, N. Zbirka razglednic v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. Pridobljeno 1. 7. 2009 s spletne strani

http://www.arhiv-ptuj.si/Objave/Ostale_publikacije/razglednica_ptuja

Premzl, P. Razglednice na Slovenskem. V Pošta na slovenskih tleh. Ljubljana: Pošta Slovenije, 1997, str. 380-403.

Škrabec, M. Slovenstvo na razglednicah. Ljubljana: Modrijan, 2009.





Vrsta zbirke
Nastanek zbirke
Zbiratelj
Gradivo v zbirki
Fotografija zbirke
Redkosti v zbirki
Jeziki
Pisave in črkopisi
Prispevki o zbirki
Prispevki, nastali na osnovi gradiva iz zbirke
Inventarna knjiga
Katalogi
Kje se zbirka hrani
Dostopnost
Avtor popisa