Biblioteca Besenghi

Samoupravna narodna skupnost Italijanov Izola - Comunita' Autogestita della Nazionalita' italiana di Isola

Biblioteca Besenghi

Ustanova: Samoupravna narodna skupnost Italijanov Izola - Comunita' Autogestita della Nazionalita' italiana di Isola

Začetki knjižnega fonda, ki ga danes imenujemo Biblioteca Besenghi, segajo v 18. stoletje, ko je Giovanni Pietro Besenghi prvi začel z zbiranjem knjig in z njimi ustvaril zametke rodbinske zbirke. Njegov podpis "di appartenenza all'illustrissimo signor Giovanni Pietro Besengo, cittadino originario di Venezia" je še danes viden na 3 knjigah našega fonda, na: Isolario dell'atlante veneto (1696), Vita del Beato Beltrando, Bassano 1741 in Il sagro leggendario della vita di Gesù Cristo di Maria Vergine, e de' Santi, Venezia 1757. Giovanni Pietro Besengo je prišel v Istro iz Benetk leta 1698. Nastanil se je najprej v Piranu in nato v Završju v Istri. Pasquale Besenghi, eden od njegovih sinov, se je iz Završja preselil v Izolo, in sicer v palačo, ki so jo zgradili v letih 1775-1781 in ki še danes nosi ime rodbine Besenghi. Njegov sin Giovanni Pietro Antonio je bil učenjak in član različnih akademij: koprske Accademie de' Risorti in Goriške Accademie degli Arcadi Romano-Sonziaci.



Najbolj znan predstavnik te rodbine pa je njen zadnji predstavnik, pesnik Giuseppe Pasquale Besenghi degli Ughi (Izola, 1797-Trst, 1849). Po pričevanju njegovih biografov je v družinski knjižnici že kot otrok veliko študiral in bral ter se v njej navdušil za literaturo. Kot pravi tudi sam, je knjižno zbirko precej povečal. S pesnikom je povezana tudi usoda knjižnice. V svojem testamentu jo omenja z natančnimi navodili, kako ravnati z knjigami, "... ki so večinoma v Benetkah pri neki moji prijateljici". Po njegovi smrti je za zapuščino sprva skrbel piranski advokat Bressan, vendar se je po njegovi smrti zelo hitro skoraj popolnoma razgubila.



Nazadnje je preostanek knjižne zapuščine Besenghijevih na dražbi kupil piranski notar dott. Michele Depangher, in sicer le okoli štirideset knjig (sic!) in nekaj rokopisov ter jih podaril Občini Izola. Besenghijeve knjige iz Benetk naj bi se na poti vrnitve v Istro potopile skupaj z ladjo, ki je zašla v nevihto ...

Z Besenghijevo zapuščino se je v začetku 20. stoletja največ ukvarjal pisatelj Giovanni Quarantotto. Ugotovil je, da se je Besenghijeva zapuščina v tistem času zmanjšala na pičlih 40 (čeprav zelo pomembnih) knjig, ki jih je leta 1894 že omenjeni piranski advokat Michele Depangher podaril izolski občini.



Po smrti pesnika in zadnjega dediča družine Besenghi Pasquala degli Ughi je leta 1849 družinska palača Besenghi, ker ni bilo dedičev, pripadla izolski župniji. Preostanek knjižnega fonda Besenghijevih (40 knjig) je tako prišel v hrambo izolske župnije.



Leta 1952 je posebna komisija Izolskega mestnega odbora dobila nalogo, da razišče usodo in stanje zapuščine družine Besenghi. Komisija je svojo nalogo opravljala v palači Besenghi in v bližnji izolski župnijski cerkvi ter ugotovila, "da celotna knjižnica izolske župnijske cerkve izhaja iz palače Besenghi, kjer je pred stotimi leti predstavljala rodbinski fond te znamenite izolske družine".

Komisija je na mah, kljub moledovanju in nasprotovanju župnika, nacionalizirala celotno župnijsko knjižnico, jo na novo popisala in ožigosala z novim trikotnim žigom. Člani komisije namreč niso vedeli, da je rodbinski knjižni fond Besenghi sčasoma popolnoma izginil, in so knjižnico župnijskega urada imeli za knjižnico Besenghi. Preostanek (približno 40 knjig) fonda Besenghi so tako nacionalizirali s celotno župnijsko knjižnico, kajti oba knjižna fonda sta bila shranjena v palači Besenghi.

Na ta način se je Biblioteca Besenghi "obogatila" z župnijskimi knjigami in narasla na okoli 3.000 enot. Vendar so se zdaj romanja knjižnega fonda Besenghi šele začela.



Razen zapisnika o delu zgoraj omenjene komisije, ki je fond nacionalizirala, o knjižnici iz povojnega obdobja ni drugih pisnih virov. Na osnovi ustnih virov pa je nadaljnjo usodo fonda mogoče le povzeti. Z eksodusom Italijanov iz Istre je Istro zapustil tudi knjižničar, ki mu je bila zaupana knjižnica Besenghi. Tudi palača Besenghi je ostala prazna. Knjižnico so sprva premestili v izolski Kulturni dom, nato pa je romala v Koper, in sicer v dislocirana skladišča koprske knjižnice.



Leta 1993 so v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper Besenghijevo knjižnico izvlekli iz skladišč in pozabe, jo strokovno popisali in katalogizirali v sistemu CDS/ISIS in jo ponovno postavili v njen prvotni prostor v palači Besenghi v Izoli. Palača Besenghi, oziroma del, kjer je bila postavljena knjižnica in kjer stoji tudi danes, je bila takrat v upravljanju Obalne samoupravne skupnosti za italijansko narodnost, ki je zagotovila tudi sredstva za katalogizacijo, popis in selitev gradiva. Slovesnot ob vrnitvi knjižnice Besenghi na njen stari dom je bila 28. oktobra 1993 na sedežu Skupnosti Italijanov Pasquale Besenghi degli Ughi v Izoli.



Leta 1999 sta Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti Koper in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper izdali publikacijo "La biblioteca Besenghi", kjer sta, poleg celotne bibliografije, prikazana tudi historiat knjižnega fonda in rodbine.



Danes šteje fond Besenghi 2.986 enot evidentiranega knjižničnega gradiva. Od tega je 30 knjig iz 16. stoletja, 126 knjig iz 17. stoletja, 1410 knjig iz 19. stoletja in 16 rokopisov. Večina knjig je bila izdanih in natisnjenih v Benetkah.

Več kot polovica fonda so teološke in verske knjige, drugo največjo skupino predstavljajo dela iz medicine, tretjo pa dela klasičnih avtorjev.



Najdragoceneša knjiga je zagotovo Isolario dell'atlante veneto (1696), delo italijanskega kozmografa, kartografa in enciklopedista Vincenza Marie Coronellija (Benetke 1650-1718). Coronelli je bil znan kot izdelovalec globusov. Isolario je pomemben tako s kartografskega kot tudi z zgodovinskega vidika, saj zemljepisne karte, ki jih vsebuje, zelo nazorno in natančno prikazujejo administrativno organiziranost Istre v času Benetk. Isolario je bil restavriran v restavratorski delavnici Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani, hrani pa se v Domoznanskem oddelku Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper.



Biblioteca Besenghi ima velik lokalni pomen. V lokalnem okolju je splošno znana kot osebna zbirka znanega izolskega pesnika Pasquala Besenghija degli Ughi. Kljub temu da se je struktura fonda skozi čas zelo spremenila in je danes v njej le peščica knjig rodbine Besenghi, je njen pomen prav tako izjemen. Knjižnica Besenghi je dobro znana številnim generacijam Izolanov, tudi zaradi tega, ker je dolga leta stala in še danes stoji v najlepši izolski palači, palači Besenghi, in kot taka predstavlja knjižni in kulturni spomenik zgodovinskega pomena. Na drugi strani je današnja struktura fonda prav tako dragocena. Številne knjige, ki so bile natisnjene večinoma v beneških tiskarnah in so pisane v italijanskem ali latinskem jeziku, jeziku okolja, predstavljajo pomembno pričevanje o knjižni in kulturni sredini, v kateri so nastale, kot tudi okolju, v katerem je nastala potreba po tovrstni literaturi. Navsezadnje je to najstarejši in najdragocenejši antikvarni knjižni korpus mesta Izole.



Knjižnico Besenghi so v času njenega zadnjega popisa in ureditve v palači Besenghi v Izoli strokovno urejali bibliotekarji Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper. Večino katalogizacije in urejanja zbirke je opravil bibliotekar Ivan Marković, pri delu pa sta mu pomagali bibliotekarki Vilma Krapež in Amalia Petronio.

Vrsta zbirke
Nastanek zbirke
Zbiratelj
Gradivo v zbirki
Fotografija zbirke
Redkosti v zbirki
Jeziki
Pisave in črkopisi
Prispevki o zbirki
Prispevki, nastali na osnovi gradiva iz zbirke
Inventarna knjiga
Katalogi
Kje se zbirka hrani
Dostopnost
Avtor popisa