Zemljevidi

Ustanova: Narodna in univerzitetna knjižnica, Kartografska in slikovna zbirka

Kartografska in slikovna zbirka je bila ustanovljena leta 1945 s posebno uredbo o NUK dne 13. oktobra 1945. Kot grafični in kartografski oddelek je z delom začela marca 1948 pod vodstvom dr. Valterja Bohinca. Leta 1950 se je v zbirki kot obdelovalka gradiva zaposlila Majda Božič. Leta 1967 je dr. Valterja Bohinca na mestu vodje nasledila Metka Vobovnik - Avsenak, od leta 1996 pa zbirko vodi dr. Renata Šolar. Kartografska in slikovna zbirka NUK je osrednja in največja zbirka kartografskega gradiva na območju Slovenije. Do ustanovitve oddelka se je vso gradivo zbiralo v knjižnici, z nastankom posebnega oddelka pa je kartografsko gradivo prevzela Kartografska zbirka. Kartografski fond obsega geografske, zgodovinske in etnografske atlase, splošne in tematske zemljevide najrazličnejših meril ter načrte mest in krajev. Osnovna dejavnost zbirke so zbiranje, strokovna obdelava, hranjenje gradiva in delo z uporabniki. Gradivo zbirke se dopolnjuje z obveznimi izvodi, nakupi, darovi in zamenjavami.



Zemljevid, imenovan tudi karta, je pomanjšan in posplošen z dogovorjenimi znaki upodobljen prikaz površja in pojavov na površju zemlje ali drugih nebesnih teles v ravnini. Delimo jih na splošne (splošnogeografske), kjer so vse vsebine prikazane enakovredno in na posebne ali tematske. Z zemljevidi se ukvarja predvsem kartografija, ki jih preučuje, izdeluje in širi. Je pomožna stroka številnih drugih znanosti, v vsebinskem smislu pa je najbolj povezana z geografijo, saj zemljevidi prikazujejo pokrajine, ki so sestavljene iz naravnih sestavin (kamnine, relief, vode, prst, rastje) in družbenih sestavin (prebivalstva, naselij, gospodarstva). Zemljevide lahko delimo tudi na namen uporabe (šolski, znanstveni, prometni, politični) in glede na merilo.



Zemljevidi na papirju so prevladovali več stoletij, na začetku 21. stoletja pa papir hitro izpodrivajo računalniki oziroma digitalni zapisi.



Zemljevidi so lahko objavljeni kot:

• samostojno avtorsko delo, pogosto s spremnim besedilom, grafičnimi prilogami in imenikom zemljepisnih imen;

• kot sestavni del drugih del (člankov, monografij, učbenikov, filmov, plakatov) ali

• kot zbirka zemljevidov, vezanih v knjigo, pogosto s spremnimi poglavji in imenikom zemljepisnih imen (atlas).



Zemljevidi spremljajo človeka že več tisočletij. Prvi kamenodobni zemljevidi so v velikem merilu in prikazujejo načrte bivališč oziroma naselij (jugovzhodno od Kijeva so našli mamutov okel z vrisanim načrtom bivališč iz 12. tisočletja pr. n. š.). Najstarejši zemljevid pa naj bi bila glinasta ploščica, ki so jo našli v Ga-Surju, na katerem je vrisan del severne Mezopotamije in je nastal okoli 3800 pred našim štetjem. Poleg Babiloncev so karte poznali tudi Egipčani, Feničani in Kitajci. Najstarejši zemljevid na papirju, od katerega so ohranjeni le koščki, je nastal v Egiptu verjetno okoli 1300 pr. n. š. (Torinski papirus). Prvo znanstveno osnovo so dali risanju kart stari Grki, ki so se že ukvarjali s problemi matematične kartografije (Eratosten), Rimljanom pa je karta služila v bolj praktične namene (prometu, trgovini, upravi). Tak primer je Tabula Peutingeriana in kopije te cestne karte rimskega imperija hranimo tudi v naši zbirki.



Originali kart iz starega veka niso ohranjeni, poznamo pa jih iz raznih pisanih virov. Vrhunec antične kartografije predstavljajo dela Claudia Ptolemeja, ki je v 2. stoletju deloval v Aleksandriji. Več kot tisoč let je veljal za največjo avtoriteto v geografski in astronomski znanosti. Njegovo glavno delo Geografija je obsegalo 8 knjig in v njih je obravnaval metode kartografije, v zadnji knjigi pa je bilo 27 kart takrat poznanega sveta. Original ni ohranjen, poznamo pa več njegovih prepisov in predelav. Najstarejši prepis iz leta 1200 obsega 110 listov in ga hranijo v Vatikanski knjižnici pod imenom Codex Urbinas graecus 82. V srednjem veku razvoj kartografije zamre, šele z razmahom trgovine in pomorstva se pojavijo nove pomorske ali portulanske karte. Razvoj kartografije so pospešila velika geografska odkritja, iznajdba tiska in ponovno »odkritje« Ptolemajevih del v začetku 15. stoletja. V 16. stoletju so izšle številne dopolnjene tiskane izdaje »Geografije«, v katerih so Ptolemajevim antičnim kartam dodajali zbirke novejših popolnejših kart, imenovanih Tabulae moderne. Sprva so vodile v kartografiji Portugalska, Španija, Italija, zlasti Benetke, nato pa so vodilno vlogo prevzeli Nizozemci.



Najzgodnejše kartografsko delo, ki ga hrani NUK, je 26 latinskih rokopisnih kart, ki so izredno redek prepis Ptolemajevih kart z začetka 16. stoletja. Leta 1520 jih je narisal Peter Freiländer. Karte so dodane h komentarju Joachima Vadiana o delu rimskega geografa Pomponija Mele: Libri de situ orbis tres. Tudi v Münstrovih Kozmografijah najdemo v les vrezane zemljevide, med njimi tudi zemljevid današnjega slovenskega ozemlja pod imenom Descriptio totius Illyridis (v NUK imamo reprodukcijo) oziroma v nemščini Sclauonija oder Windich Marck, Bossen, Crabaten. Kartografija 16. stoletja je dosegla največji razcvet v delih slavnih nizozemskih kartografov: A. Ortelija, G. Mercatorja in G. de Joda. A. Ortelij je že leta 1570 izdal 70 zemljevidov tedanjih kartografov pod naslovom Theatrum orbis terrarum. V Ortelijeve atlase so med drugimi prispevali zemljevide Augustin Hirschvogel, Wolfgang Lazius, Pietro Coppo in Joannes Sambucus. Njihove zemljevide hranimo tudi kot posamezne liste, originale in reprodukcije. Zemljevidi nimajo matematično-geografske podlage, so brez stopinjske mreže in merila, kljub temu pa so s številnimi krajepisnimi podrobnostmi pomemben vir podatkov. Približno v istem času je tudi Gerard Mercator pripravljal samostojno zbirko kart, zaslovel pa je predvsem s svojo kartografsko projekcijo. Že leta 1578 je izdal Tabulae geographicae Cl. Ptolemaei…, za katere je predelal vseh 27 starih Ptolemajevih kart in jim dodal še karto Nilove delte.



Geografska odkritja so povečala zanimanje za svet, razvilo se je zemljemerstvo in nove kartografske tehnike, bakrotisk je izboljšal kakovost in berljivost zemljevidov. V 17. stoletju so v Evropi delovali topografi. Natančno podobo ozemlja so potrebovali vojaki in popotniki. Poleg nizozemske, francoske in italijanske kartografije se je razvila tudi nemška kartografska dejavnost. Za razvoj kartografije sta bila pomembna Nizozemec Willem Janszoon Blaeu in utemeljitelj francoske šole v kartografiji Nicolas Sanson.



V kartografskem preučevanju naših krajev zavzema s svojimi deli pomembno mesto avstrijski topograf Georg Matthäus Vischer. Že leta 1667 je začel z meritvami po avstrijskih deželah in iz leta 1678 hrani naša zbirka njegov zemljevid Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio. Zemljevid je izšel v merilu 1:160.000 na 12 listih in je bil najpodrobnejša karta Štajerske, ter predstavlja pomemben napredek v tedanji kartografiji.



Razvijati pa se je začela tudi domača kartografija, predvsem z deli Janeza Vajkarda Valvasorja. Valvasor je veliko meritev opravil sam in jih tudi izrisal, imel pa je tudi pomembne sodelavce, izvrstne risarje, bakrorezce in učenjake iz domovine in tujine (Trost, Vitezović, Greischer in drugi). Za prijatelja Schönlebna je že leta 1681 izdelal dva zemljevida Kranjske, in sicer tedanje sodobne Kranjske »Carniola, Karstia, Histria et Windorum Marchia« in zgodovinske Kranjske »Carniola antiqua«. Zemljevid spominja na Mercatorjev, vendar je Valvasor vnesel nove pravilnejše podatke in spoznanja. Še nekaj desetletij je bil Valvasorjev zemljevid predloga za zemljevide znanih kartografov 18. stoletja, na primer Johanna Baptista Homanna in Christopha Weigla. Zemljevid je pozneje predelal in ga objavil v II. knjigi Slave vojvodine Kranjske. V Slavo pa je vključil še zemljevid Hrvaške (v XII. knjigo), pet manjših zemljevidov posameznih delov Kranjske, Bele krajine, svetovno znan zemljevid Cerkniškega jezera ter načrta rimske Emone in Podpeške jame. Zemljevid Koroške iz leta 1688 pa je objavil v Topografiji Koroške.



V 18. stoletju je nemška kartografija doživela ponovni vzpon in najpomembnejši kartograf je bil nürnberški geograf in založnik Johann Baptista Homann. Ustanovil je svojo delavnico, izdelal več kot 200 zemljevidov in pripravil različne atlase. Po letu 1730 so ustanovili Homannovo »oficino« (kartografski zavod), ki je deloval do 19. stoletja. Njegovo delo sta nadaljevala Matthias Seutter in Tobias Lotter.



Sredi 18. stoletja smo Slovenci dobili izvirno kartografsko delo Janeza Dizme Florjančiča: Ducatus Carnioliae tabula chorographica. Zemljevid je nastajal 10 let in je sestavljen iz 12 listov v približnem merilu 1:100.000 ter pomeni velik korak v razvoju domače kartografije in zemljemerstva. Florjančič je sam prehodil našo deželo, opravil meritve in tako je nastal najboljši zemljevid 18. stoletja, ki je ostal v veljavi nadaljnjih 100 let. Zemljepisna imena so pisana delno v slovenščini in prvikrat je zapisan Triglav. Zemljevid je bogato okrašen, v desnem kotu je veduta Ljubljane in načrt mesta Ljubljane v približnem merilu 1:5000. V NUK sta ohranjeni dve prvi izdaji iz leta 1744, barvna in črno bela ter faksimile iz leta 1995.



Sto let za Valvasorjem je v Idrijo priseljeni Francoz Baltazar Hacquet, nadaljeval njegovo delo in napisal domoznansko delo Oryctographia Carniolica… Opis je obogaten z zemljevidi in slikami. V prvem delu je zemljevid Kranjske »Krainska deschela«, v tretjem je zemljevid območja od izvira Drave do Varaždina, četrti del pa vsebuje nadaljevanje lito-hidrografske karte. Njegovi zemljevidi kartografsko ne dosegajo Florjančičevega, so pa pomembni, ker so vrisana nahajališča kamnin in rudnin – so pravzaprav prvi geološki zemljevidi, uporabljal pa je slovenska zemljepisna imena.



Iz sredine 19. stoletja v zbirki hranimo še dve pomembni domači deli:

• Freyerjev zemljevid Special-Karte des Herzogthums Krain (1844-46). Zemljevid si je prislužil veljavo zaradi kakovostne izdelave (senčen relief, podrobno vodovje, prometno omrežje, označena naselja in drugi objekti, višinske kote, geološki podatki in veliko imen). Topografski zemljevid Kranjske je natisnjen v novem petbarvnem kamnotisku, v merilu 1:113.500 in razdeljen na 16 listov. Freyer je uporabljal slovenska zemljepisna imena, ponekod je dodal tudi nemška in leta 1846 izdal še dvojezični abecedni seznam imen.

• med redkosti pa sodijo tudi vse izdaje znanega zemljevida »Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin« (poskusni odtis iz leta 1852, 1853, dve iz leta 1864, 1871), ki jih je na Dunaju izdal pravnik, geograf in politik Peter Kozler. Zemljevid je izdelan v merilu 1:576.000 in prikazuje celotno slovensko narodno ozemlje. Kot prilogo je sestavil tudi »Imenik mest, tergov in krajev zapopadenih na Zemljevidu«. Zemljevid je bil tudi večkrat reproduciran.



Hkrati z izdajo Freyerjevega zemljevida je bil dokončan tudi odličen nemški zemljevid Kranjske Gottfrieda Loschana. »Karte vom Herzogthume Krain« je prvič izšel leta 1832 v merilu 1:288.000 z vrsto statističnih podatkov.



V 18. stoletju so tudi slovenske dežele dobile natančne katastrske načrte in vojaške »specialke«. Prav posebno mesto imajo tako imenovani jožefinski zemljevidi, izdelani od leta 1763 do 1787 – izredno podrobni zemljevidi v merilu 1:28.800. Samo območje Slovenije je prikazano na 110 listih in predstavljajo izjemno podrobno pokrajinsko podobo svojega časa. Izvirnike hranijo na Dunaju, v letih 1995-2001 pa smo dobili faksimilirano izdajo teh zemljevidov z opisi pokrajin v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu. So skupinsko delo avstrijske kartografije in prva vojaška topografska karta slovenskega ozemlja.



Med l873 in 1889 so izhajale Specialkarte der österreichisch-ungarischen Monarhie im Masse 1:75.000, imenovane specialke. Izdelal jih je Vojno-geografski inštitut na Dunaju, služile so vojaškemu in civilnemu namenu ter bile podlaga številnim kasnejšim zemljevidom. V naši zbirki jih hranimo približno 1000 kosov, kakor tudi približno 250 listov povečav 1:25.000.



Konec 19. stoletja je bil pomemben še šolski geograf Blaž Kocen, ki se je proslavil z novim atlasom in je zanj izdelal tudi zemljevide. Je tudi avtor stenskih in ročnih zemljevidov.



V začetku 20. stoletja se je pokazala potreba po novem kakovostnem zemljevidu slovenskega ozemlja. Dela so se lotili sodelavci Slovenske matice. Po prvi svetovni vojni je izšel »Zemljevid slovenskega ozemlja« v merilu 1:200.000, leto kasneje pa še Kazalo krajev. Zaradi gostote zemljepisnih imen je zemljevid precej nepregleden.



Iz obdobja med obema vojnama hranimo zemljevide domačih avtorjev: Alojzij Knafelc (med drugim je izdelal več planinskih zemljevidov Julijskih Alp, Karavank, Zasavja idr.), Rudolf Badjura, Henrik Tuma (planinski zemljevidi), Slavoj Dimnik (šolski in pregledni zemljevidi) in topografske zemljevide Vojno geografskega inštituta iz Beograda v merilih 1:25.000, 1:50.000, 1:100.000, 1:200.000.



Po drugi svetovni vojni je risal zemljevide odličen kartograf samouk Ivan Selan. Je avtor številnih priročnih, stenskih, šolskih in turističnih zemljevidov. Sodeloval je z geografoma Valterjem Bohincem in Francetom Planino, posebno pri fizičnih zemljevidih – tako je nastal takrat najlepši in najpreglednejši reliefni zemljevid Slovenije »Slovenija in sosednje pokrajine« 1:300.000.



Po drugi svetovni vojni so bile pri nas ustanovljene znanstvene institucije Geodetski zavod Slovenije (1947), Geografski inštitut pri SAZU (1948), Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo (1953, danes Geodetski inštitut Slovenije). Tako je leta 1968 začel nastajati slovenski državni kartografski sistem. Izdelani so bili pregledni zemljevidi, državni topografski zemljevidi in temeljni topografski načrt v merilu 1:5.000 in 1:10.000. Izdelani so bili številni šolski zemljevidi, pa tudi zemljevidi slovenskih občin, načrti mest in naselij, cestni zemljevidi, turistični, planinski izletniški, pomorski in številni tematski zemljevidi.



Viri in literatura:

Atlant. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005.



GAŠPERIČ, Primož. Kartografske upodobitve Slovenije skozi čas. V: Acta geographica Slovenica, 2007, let. 47, št. 2, str. 262-273.



LONGYKA, Igor. Prikazi slovenskega ozemlja. V: Ilustrirana zgodovina Slovencev. 1. ponatis. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000, str. 442-483.



ROJC Branko. Zemljevid. V: Enciklopedija Slovenije 15 : Wi-Ž. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2001, str. 154-158.



VOBOVNIK-AVSENAK, Metka. 45 let kartografske in slikovne zbirke NUK v Ljubljani. V: Knjižnica, 1990, let. 34, št. 4, str. 53-63.