Inkunabule

Narodna in univerzitetna knjižnica, Zbirka rokopisov in redkih stikov

Inkunabule

Ustanova: Narodna in univerzitetna knjižnica, Zbirka rokopisov in redkih stikov

Že od sedemnajstega stoletja dalje je postala beseda inkunabula strokovni termin za prve natisnjene knjige. Sama beseda izvira iz latinščine in pomeni v prenesenem pomenu prvo, začetno obdobje pojava tiskarstva. Termin je časovno natančno zamejen z začetki tiskarstva v prvi polovici 15. stoletja ter vse do konca koledarskega leta 1500. Strokovnjaki predvidevajo, da naj bi bilo v tem času natisnjenih okoli 40.000 različnih izdaj v nekaj miljonih izvodov, zato lahko upravičeno domnevamo, da je prav tehnološka iznajdba množične reprodukcije tekstov v obdobju po srednjem veku bistveno prispevala k hitremu širjenju evropskega humanizma in renesanse.



Prvotno so inkunabule v Sloveniji hranili predvsem srednjeveški ter nekateri kasnejši samostani, škofijska gornjegrajska knjižnica ter nekateri učenjaki in bibliofili, med njimi predvsem J.K. Seebach, Žiga Zois in Jernej Kopitar. Ti fondi so prešli v zbirke Licejske knjižnice, ki je bila neposredna predhodnica NUK, večinoma ob obsežnih reformah pragmatičnega cesarja Jožefa II, ki je v okviru obsežnih gospodarskih, pa tudi verskih reform razpustil samostane kontemplativnih redov. Pri tem je treba vedeti, da so v fonde Licejske knjižnice, z izjemo gornjegrajske škofijske knjižnice, prešle le knjižnice iz samostanov tedanje dežele Kranjske, medtem ko so bogate knjižnice pomembnih samostanov na Štajerskem (Žiče, Jurklošter, Ptuj itd.) postale del fonda sedanje Univerzitetne knjižnice v Gradcu (Avstrija). Vsekakor lahko rečemo, da je današnje število inkunabul le del nekdanjega, precej obsežnejšega fonda inkunabul na ozemlju današnje Slovenije.



Prvi popis inkunabul, ki ga je v Licejski knjižnici okoli leta 1840 pripravil tedanji kustos Jožef Kalasanc Likawetz, je štel 381 primerkov. V letih od 1917 do 1941 je njegovo delo nadaljeval bibliotekar Joža Glonar, ki se je ukvarjal predvsem s provenienco slovenskega fonda inkunabul in objavil v strokovnem tisku več prispevkov s tega področja. Leta 1957 je Alfonz Gspan, ki je v sodelovanju z Josipom Badalićem sistematično pregledal fonde slovenskih inkunabul, naštel v NUK 461 izvodov inkunabul, kar je pomenilo dobro polovico vsega fonda obstoječih inkunabul v Sloveniji. Naknadne najdbe Primoža Simonitija ob raziskovanju in študiju obdobja humanizma na Slovenskem ter nekateri nakupi pa so obogatili ta fond na današnje število 510 primerkov inkunabul v NUK.

V letu 2001 je bila v Narodni galeriji razstava z naslovom Iz zibelke tiskarstva, na kateri je Tomislav Vignjevič izpostavil najlepše in najpomembnejše ilustrirane inkunabule pri nas. Leta 2000 je Marijan Rupert v okviru magistrskega študija pripravil popis in katalog ilustracij v inkunabulah iz zbirke NUK.



Iz vsebinskega vidika je fond inkunabul v NUK tako glede na knjižno produkcijo svojega časa kot tudi na duhovno ozračje v tedanji Evropi povsem reprezentativen. Prav gotovo drži trditev Alfonza Gspana, da se v njem »v določenem izboru odražajo v glavnem vsi znanstveni in literarni dosežki od antike do konca srednjega veka, kakor tudi vsi poglavitni duhovni tokovi te dobe«. Glede na vsebinsko strukturo fonda prevladuje seveda humanistika v širšem pomenu besede. Popolnoma razumljivo in logično je, da največji delež zavzemajo inkunabule s področja teologije (okoli 42 %), predvsem biblije, biblični komentarji, dela iz zgodovine in filozofije religije ter liturgična dela. Zelo močno je zastopano področje pravnih znanosti (22 %). Med številnimi deli posvetne filozofije (9 %) najdemo poleg sholastičnih traktatov tudi najpomembnejše spise Platona in Aristotela. Leposlovna dela so najmočneje predstavljena z latinskimi klasiki, poleg njih pa najdemo še dela s področja književne teorije in filologije (skupaj 17 %). S področja humanistike je potrebno omeniti še zgodovinska dela (le okoli 4 %), medtem ko so dela posvetnih in eksaktnih znanosti, ki se večkrat mešajo s spekulativnimi vedami in diletantizmom (astrologije, vedeževanje…) zastopana le s po nekaj redkimi primerki s področja matematike, astronomije, ekonomije in medicine.

Fond inkunabul v NUK kaže nekaj specifičnih posebnosti, vezanih na geografski položaj v Evropi, predvsem če inkunabule primerjamo po provenienci krajev, kjer so bili natisnjeni posamezni izvodi. Pri tem se izkazuje neposredna umeščenost našega prostora med italijansko in nemško kulturo v obdobju zgodnjega humanizma, pa tudi kasneje. Skoraj polovica inkunabul (okoli 49 %) je bila natisnjena v Italiji, med njimi velika večina v Benetkah, kar je logično zaradi neposredne bližine ter dejstva, da so bile Benetke v tem obdobju daleč največji tiskarski center v Evropi. Inkunabule nemške tiskarske provenience (okoli 33%) prihajajo predvsem iz južno ter zahodnonemškega kulturnega prostora (Nürnberg, Basel, Augsburg, Strassburg). Delež inkunabul, tiskanih v drugih delih Evrope, znaša le skromnih 15 %, od teh pa jih največ prihaja iz Francije. Posebnost predstavljata v tem pogledu cirilski inkunabuli iz zbirke slavista in jezikoslovca Jerneja Kopitarja, natisnjeni v črnogorskem Cetinju.



Kljub temu, da hrani NUK v primerjavi z največjimi evropskimi nacionalnimi knjižnicami relativno majhno število inkunabul, najdemo med njimi nekaj izrazitih posebnosti in raritet. Med njimi je treba najprej vsekakor omeniti unikatne izdaje, predvsem dve različni izdaji inkunabule Regulae, ordinationes et constitutiones Cancellariae apostolicae papeža Sixta IV., ki ju je natisnil tiskar Adam Rot v Rimu leta 1471 ter delo Protokoll des Friedens zu Basel, natisnjeno v Strassburgu pri tiskarju Mathisu Hupfuffu konec 15. stoletja. Med nekaj unikatnimi fragmenti je posebej dragocen tako imenovan »costerianum«, fragment latinske slovnice z naslovom Ars minor, ki jo je napisal Aelius Donatus, prihajal pa naj bi iz tiskarske delavnice Nizozemca Laurensa Janszoona Costerja, ki naj bi po primitivnem postopku tiskal celo pred samim Gutenbergom. Ta fragment je najverjetneje tudi najzgodnejši primerek tiska, ki ga hrani NUK.



Edini avtor slovenskega rodu, katerega dela so izhajala v obdobju inkunabul je bil Bernard Perger, znani humanist ter profesor in rektor dunajske univerze. NUK hrani le eno njegovo knjigo iz najzgodnejšega obdobja tiskarstva, nagrobni govor avstrijskemu cesarju Frideriku III. V zbirki inkunabul v NUK sta zastopana tudi oba tiskarja s področja današnje Slovenije, ki sta se že v prvem obdobju tiskarstva ukvarjala s »črno umetnostjo«, sicer ne na naših tleh, pač pa v sosednji Italiji. V NUK se tako nahajata dve inkunabuli Matheusa Cerdonisa iz Slovenj Gradca, ki je sprva deloval kot pomočnik znanega tiskarja Erharda Ratdolta v Benetkah, kasneje pa se je osamosvojil in začel tiskati v lastni tiskarski delavnici v Padovi. Natisnil je okoli 60 tekstov skromnejšega obsega, v glavnem s področja naravoslovnih znanosti in retorike. Drugi je bil Jernej Pelušič iz Kopra, ki je kot družabnik sodeloval pri tisku treh inkunabul v Benetkah. NUK ima v svojem fondu enega od njegovih tiskov.



Inkunabule so bile na začetku s svojim zunanjim videzom seveda zelo podobne srednjeveškim rokopisnim knjigam. Tudi v NUK je precej inkunabul ohranjenih v dragocenih originalnih vezavah. S stališča umetnostne zgodovine so še posebno zanimive nekatere miniature in poslikave v inkunabulah, ki so nastale v tradiciji ročne iluminacije srednjeveških kodeksov ter številne z lesorezi bogato ilustrirane izdaje inkunabul, med katerimi je treba omeniti vsaj dve izdaji svetovne kronike Hartmanna Schedla in potopis Peregrinatio in Terram Sanctam Bernarda von Breydenbacha. Mnogo inkunabul pa vsebuje tudi najrazličnejše zapise, ekslibrise in marginalije bivših lastnikov in uporabnikov, ki so v stoletjih od nastanka postale pomembno gradivo kulturne zgodovine.

Vrsta zbirke
Nastanek zbirke
Zbiratelj
Gradivo v zbirki
Fotografija zbirke
Redkosti v zbirki
Jeziki
Pisave in črkopisi
Prispevki o zbirki
Prispevki, nastali na osnovi gradiva iz zbirke
Inventarna knjiga
Katalogi
Kje se zbirka hrani
Dostopnost
Avtor popisa