Zoisova zbirka

Ustanova: Narodna in univerzitetna knjižnica

Današnjo Zoisovo zbirko sestavljata korpus rokopisov, ki ga hrani Rokopisna zbirka NUK, in korpus knjig, ki je vključen v fond NUK, vendar ne kot corpus separatum. Največji del zbirke je prišel v tedanjo Licejsko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani po odkupu Zoisove knjižnice leta 1824, manjši segmenti pa so bili vključeni že prej kot Zoisovi darovi (1808–1818) ter mnogo pozneje (1946).

Rokopisni korpus obsega najpomembnejše Zoisove literarne in slavistične rokopise, ki so prišli v Licejsko knjižnico skupaj z baronovo knjižnico leta 1824. Med Zoisovimi literarnimi teksti so erotične pesmi Hej Mina, hej Mina, Joj dekleta in Efeška vdova, pesem za pratiko Letas kaže, prepesnitvi Bürgerjeve balade Lenora in Castijevega speva Mačka ter korekture in dopolnila k Vodnikovim pesmim (Ms. 363, 368, 431, 486, 519). Med Zoisovimi slavističnimi teksti so koncepti slavističnih člankov (Ms. 365), seznami slovenskih rastlinskih in živalskih imen za slovar (Ms. 167, 168, 188, 365, 368), popisi starih slovanskih tiskov in knjig iz časa mladostnih potovanj (1779–1780), seznam starih ljubljanskih tiskov, tabele z glagolskimi in cirilskimi črkami, prepisi očenašov v različnih jezikih ipd. (Ms. 368). V tem korpusu so tudi Zoisovi naravoslovni spisi, npr. ornitološki zapiski in katalog lastne mineraloške zbirke. Iz Zoisove zapuščine izvirajo še drugi dragoceni rokopisi starejših slovenskih avtorjev, med njimi Japljeva in Kumerdejeva slovnica (Ms. 180, 181).

V rokopisni korpus spada tudi del Zoisove korespondence (Ms. 1448/2), ki pa je v NUK prišla leta 1946 po posredovanju Franceta Kidriča. Njen največji in najdragocenejši del so pisma, izmenjana med Zoisom in Kopitarjem v letih 1808–1810, ki obravnavajo zlasti zasebne, prerodne, slavistične in mineraloške teme. Prav tako hrani Rokopisna zbirka NUK več kakor 130 dokumentov družine Zois, med njimi posestniške listine in del zasebne korespondence Michelangela Zoisa (Ms. 1448/1, 4). Tudi ti dokumenti so bili v Rokopisno zbirko vključeni po drugi svetovni vojni.

Knjižni korpus današnje Zoisove zbirke v NUK predstavlja večino nekdanje Zoisove knjižnice. Sestavlja jo 3885 zvezkov, večinoma z naravoslovno (mineralogija, geologija, botanika, metalurgija) in humanistično vsebino (poezija, slavistika, zgodovina, geografija, arheologija). Zois je začel knjižnico oblikovati še kot mladenič, nato pa jo je z velikimi stroški večal vse do smrti. Knjige je sprva kupoval na potovanjih v tujini. Kmalu je v ta namen vzpostavil stalne stike z domačimi in tujimi knjigarnarji in tiskarji, med njimi z Viljemom Henrikom Kornom (Ljubljana), Ferdinandom Beckom (Dunaj) in Pavletom Solarićem (Benetke). Na gorenjskem in koroškem podeželju je angažiral več kmečkih iskalcev starih tiskov in rokopisov (bukovnika Anton Gubanc in Anton Korbič iz Vodic). Zanj so v tujini iskali in kupovali knjige člani njegovega kroga, npr. Kumerdej, Schober, po letu 1808 zlasti Kopitar, pa tudi plemiški prijatelji in znanci (člani družine Hohenwart). Zois je knjige kupoval tudi na dražbah (Penzlova dražba leta 1798, Japljeva in Linhartova zapuščinska dražba leta 1795 in 1807). Del Zoisovega knjižnega korpusa je prepoznaven po enotni umetelni vezavi v usnju. Knjižnica je bila urejena v posebnih omarah v Zoisovih zasebnih prostorih v drugem nadstropju njegove palače na ljubljanskem Bregu. Vodili so jo Zoisovi najtesnejši sodelavci: Blaž Kumerdej (vsaj 1784–1786), Jožef Schober (ok. 1797), Jernej Kopitar (1803–1808) in Jakob Zupan (po 1810). Baron je dal knjižni fond večkrat popisati, in sicer ok. 1780, ok. 1798, ok. 1804. Posebej je bil leta 1798 in 1810 popisan korpus slovanskih in slavističnih knjig.

Začetki knjižnice segajo v šestdeseta leta 18. stoletja, ko je mladi Zois v Reggiu in Benetkah kupoval knjige, nujne za omiko razsvetljenskega plemiča, ki je razvijal modni klasicistični okus. Mednje so spadale aktualna umetnostna (Vasari, Vanvitelli) in kanonizirana literarna dela (zbirke grških in rimskih klasikov, posebej Horacija). Na prvem daljšem evropskem potovanju (1779–1780) je že načrtno kupoval stare slovanske tiske in rokopise ter slavistične knjige. Neposredno po letu 1780 je imel v lasti približno sto del, pomembnih za zgodovino slovanskih jezikov in književnosti, med njimi slovnice Pohlina, Gutsmana in Durycha, slovarje večine slovanskih jezikov, literarna dela dalmatinske, hrvaške in srbske književnosti ter stare glagolske tekste. Leta 1784 je kupil latinski rokopisni prevod starocerkvenoslovanske slovnice Meletija Smotrickega (Ms. 165). Z ozirom na leposlovje je imel poleg modnega Shakespeara in Ossianovih spevov na voljo zlasti sodobne razsvetljenske avtorje kakor Voltaira, Rousseauja, Goldonija, Metastasia, Algarottija, Fortisa, Swifta, Fieldinga, Hagedorna, Kleista, Klopstocka, Lessinga in Wielanda. V poetiki je očitno cenil klasicistično smer, saj si je priskrbel dela Boileauja, Batteuxa in Gottscheda. Od filozofskih spisov je imel tedaj že v lasti dela Voltaira in Popa. Istočasno je enako prizadevno kakor slovansko zbirko sistematično dopolnjeval naravoslovno knjižnico, zlasti za področje mineralogije (Born, Dolomieu) in botanike (Linné, Jacquin, Scopoli).

Do leta 1798 se je število slovanskih in slavističnih del v Zoisovi knjižnici potrojilo (240). Zois je slovensko zbirko obogatil z novimi tiski: Bohoričeva slovnica, Dalmatinova Biblija, Devove Pisanice, Popovičeve Untersuchungen. Prav tako je pridobil več glagolskih rokopisov in tiskov. Slavistiko je dopolnil z novimi slovarji, slovnicami in biblijskimi prevodi iz raznih slovanskih jezikov. Med novimi slavističnimi knjigami so bila dela Dobrovskega, Durycha (Bibliotheca Slavica), Schnurrerja, Adelunga, Pallasa, Tomse, Pohla in Pelcla.

Okoli leta 1804 je Kopitar za Zoisa sestavil nov katalog knjig, urejen po temah: filozofija, etika, politika, naravoslovje, zoologija, botanika, mineralogija,ekonomija, trgovina, metalurgija, kemija, matematika, glasba, gledališče, arhitektura, geografija, vojna strategija, zgodovina, statistika, filologija, literarna zgodovina, biblicistika, arheologija, kritika, antična književnost, lingvistika, beletristika, časopisi, pravo, medicina, teologija, igre, tehnologija, opere. Med novimi Zoisovimi pridobitvami iz zgodovine slovenske književnosti so bila dela Trubarja, Dalmatina, Juričića, Hrena, o. Hipolita. Kopitar je vplival na povečan dotok novih slavističnih knjig, med katerimi so bila ponovno dela Dobrovskega, Hacqueta, Lindeja, Vaterja in Voltiggija.

Ves čas je Zois poleg slavističnih kupoval tudi naravoslovne knjige. Precej manj je skrbel za dotok leposlovnih knjig. Do leta 1809 je tako kupil dela Casanove in Alfierija, najbolj pa se je zanimal za sodobno nemško književnost. Najmanj tedaj kupljenih knjig značilno pripada filozofiji (Bayle, Burke, Montesquieu), teologiji in cerkveni zgodovini (Racine), ki Zoisa niso preveč zanimale; mnogo več je zgodovinskih (Katančić, Anton, Engel), gospodarskih (Necker) in geografskih oz. angleških potopisnih knjig (Cook, Bligh).

Po letu 1809 je Zoisovo zbirateljstvo otežilo in omejilo več dejavnikov: francoska zasedba Kranjske in visoka kontribucija, ki so mu jo naložile nove oblasti (1809), pretrgane ali oslabljene knjigotrške povezave in prepoved nakupovanja knjig zunaj meja v času Ilirskih provinc (1809–1813) ter vse slabši finančni položaj baronovega gospodarstva. Iz teh razlogov se baron ni odločil niti za nakup slavističnih raritet iz biblioteke pokojnega Zlobickega na Dunaju (1809) niti za nakup slovenskih protestantik iz Schnurrerjeve knjižnice v Tübingenu (1812). Kljub temu je Zoisova knjižnica rasla še naprej. Z baronovim zanimanjem za hrvaško, dalmatinsko in srbsko književnost so v zadnjem desetletju vanjo prišli skoraj celotni opusi pisateljev kakor Kačića, Appendinija, Stullija, Solarića in Karadžića. Slovanska in slavistična zbirka je ob koncu Zoisovega življenja štela okrog petsto del. Zoisu je uspelo zbrati skoraj vse slovenske tiske od Trubarja naprej.

Zoisa je začela že zgodaj skrbeti usoda njegove knjižnice, za katero je želel, da bi se ohranila v celoti in da bi bila še naprej na voljo slovenskemu prerodu. Že v letih 1808, 1815 in 1818 je Licejski knjižnici izročil več darov, med njimi duplikate slavističnih tiskov (npr. Gutsman, Zagajšek, Lomonosov, Stulli, Voltiggi) ter Japljeve, Kumerdejeve in Hipolitove rokopise. Leta 1811 se ni navdušil nad Kopitarjevim predlogom, naj biblioteko zapusti dunajski Dvorni knjižnici, kjer naj bi najbolj koristila slovanstvu. Po letu 1815 je zaradi denarnih težav večkrat resno razmišljal o njeni prodaji bodisi ljubljanski Licejski knjižnici bodisi državi bodisi graškemu Joanneumu. Oktobra 1819 je tik pred smrtjo svojemu nečaku Karlu Zoisu skupaj s skoraj celotnim premoženjem prodal in predal tudi knjižnico, izvzel pa je slovenske in slovanske knjige in rokopise, ki jih je namenil Licejski knjižnici v Ljubljani. Toda dedič ni izpolnil omenjene želje. Leta 1820 je gubernij sprožil vprašanje odkupa Zoisove knjižnice. Karel Zois je ponudil v odkup večji del stričeve knjižnice, zlasti naravoslovne in slavistične knjige, zadržal pa je manjši del, zlasti beletristiko. Na podlagi novega kataloga (Ms. 667) je knjigarnar Korn leta 1821 ocenil Zoisove knjige in rokopise (4109 zvezkov) na 7.263 goldinarjev. Za 71 del oz. 224 zvezkov se je izkazalo, da jih Licejska knjižnica že ima. Tako je avstrijska vlada leta 1823 od Karla Zoisa za 7.000 goldinarjev odkupila 3885 zvezkov, ki so v Licejsko knjižnico prišli po 24. juliju leta 1824.

Zoisova knjižnica je bila v letih 1780–1819 ena največjih knjižnic na Kranjskem in v sosednjih deželah. Vsebovala je najbolj popolno zbirko slovenskih, slovanskih, slavističnih, pa tudi naravoslovnih, zlasti mineraloških, geoloških in botaničnih del. Ker jo je njen lastnik odprl vsem zainteresiranim intelektualcem, posebej svojemu krogu, je štiri desetletja delovala kot zbirališče in žarišče slovenskega razsvetljenstva in kulturnega nacionalizma, pa tudi kot valilnica drugih slovanskih prerodov in kulture sploh. S pomočjo njenih knjig in rokopisov so svoja dela s področja poezije, dramatike, nabožne književnosti, svetopisemskih prevodov, slovnice, leksikografije, slavistike in zgodovine za časa Zoisovega življenja snovali starejši in mlajši predstavniki slovenskega literarnega preroda, in sicer Japelj, Kumerdej, Linhart, Vodnik, Primic, Zupan, Ravnikar in Metelko. Po vključitvi v Licejsko knjižnico so iz Zoisove knjižne in rokopisne zbirke črpali glavni predstavniki romantične generacije, med njimi Matija Čop, Andrej Smole in France Prešeren, ki je leta 1824 študiral baronov prevod Lenore, nekoliko pozneje pa tudi raziskovalci kranjske zgodovine in književnosti kakor Etbin Henrik Costa, Ivan Vrhovnik in Tomo Zupan.

Zoisova zbirka ni le eden glavnih, še vedno neizčrpanih virov za zgodovino slovenskega razsvetljenstva in preroda. Njene knjige in rokopisi so ključni za razumevanje razvoja vseh slovanskih kulturnih nacionalizmov, poleg tega pa gre za eno najvplivnejših, najbogatejših in najzanimivejših ohranjenih zasebnih knjižnic iz dobe razsvetljenstva v Evropi. Takšen sloves je Zoisova knjižnica imela že za življenja lastnika. Mednarodno javnost je na njene dragocene slovanske in slovenske tiske in rokopise opozorila Kopitarjeva slovnica Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808–1809). Vodilni evropski slavisti, med njimi Dobrovský, Zlobický in Vrhovac, so se na barona obračali s prošnjami za knjige, rokopise, kataloge in podatke iz njegove knjižnice. Zaradi mednarodnega pomena bi bilo treba Zoisovo zbirko natančno popisati, zbrati in zavarovati kot corpus separatum.