Kopitarjeva 'bibliothecula'

Narodna in univerzitetna knjižnica

Kopitarjeva 'bibliothecula'

Ustanova: Narodna in univerzitetna knjižnica

Ko se je Kopitar leta 1808 napotil na Dunaj, kjer je ostal do konca življenja, je po lastnem pričevanju vzel s seboj samo Dalmatinovo biblijo, "kranjsko biblijo" (bržkone katoliški prevod Japlja in Kumerdeja) in zvezek Horacija. Kaj hitro je ugotovil, da mu za nameravano znanstveno kariero "in slavicis" Dvorna knjižnica ne bo zadostovala in da bo rabil lastno priročno knjižnico. Očitno je postalo tudi njegovo nagnjenje k bibliofilstvu. Tako piše že leta 1812 prijatelju Jakobu Zupanu, da zbira zdaj "slaviko" in da bi rad kupil knjižnico preminulega univerzitetnega profesorja za češčino Josefa V. Zlobickega, za kar je bil pripravljen plačati 400 goldinarjev, ne glede na to, da je njegova letna plača 4. skriptorja dosegla ravno 600 goldinarjev. Do tega nakupa sicer ni prišlo, uspelo pa mu je pridobiti nekaj drugih dragocenih konvolutov, npr. zbirko južnoslovanske protestantike profesorja Friedricha Ch. Schnurrerja iz Tübingena, ki je obsegala 18 bibliografskih enot in jo je leta 1814 kupil za 14 goldinarjev. Tako nastalo luknjo v blagajni je Kopitar sklenil zakrpati z "več recenzijami in manj večerjami", kot je to slikovito sporočil svojemu "mojstru" Dobrovskemu, ki je Schnurrerju premalo ponudil za zbirko. Močno je narasla Kopitarjeva "bibliothecula", kot jo je sam imenoval, leta 1819, ko je kupil knjižnico dvornega svetnika Kuhna iz Dessaua, ki je štela več kot 300 zvezkov, predvsem slavike, kar mu je povzročilo kar precej preglavic s prostorom za hranjenje. Samski Kopitar namreč ni bil pretirano spreten pri iskanju ustreznega stanovanja in je več kot desetkrat menjal svoje "dunajske izbe". "In vi veste, kaj se pravi seliti se s knjigami", je leta 1831 potožil nekemu dopisovalcu.

Vendar pridobivanje posameznih komadov ali večjih konvolut, tudi v antikvariatih ali na dražbah, ni bilo najbolj značilno za oblikovanje Kopitarjeve zasebne knjižnice. Njenemu razvoju daje pečat prej njeno nenehno naraščanje, ki je potekalo vzporedno z vzpostavljanjem Kopitarjevih znanstvenih povezovanj po vsej Evropi. Kopitar je tako rekoč postal nekaka znanstvena "relejna postaja" za jezikoslovne knjige in obenem "knjižna tržnica" za filološke, predvsem slovanske tiske, ki jih je delno dobil od kolegov za lastna dela, delno pa posredoval naprej, tako npr. dela Vuka Karadžića, Pavla J. Šafárika in Václava Hanke. Gotovo je tudi pomagal Karadžiću pri barantanju s starimi srbskimi rokopisi in nekaj dragocenih "srbulj" je odpadlo pri tem tudi za lastno zbirko. Svoje cimelije je pridobil predvsem z nakupom, če le niso bile predrage, kajti Kopitar si je zelo prizadeval, da je imel svoje finančne razmere vedno urejene.

Morda so bile prostorske stiske ali resignativno počutje, ki se je Kopitarja iz različnih vzrokov vse bolj polaščalo v zadnjih letih življenja, tisto, kar ga je navedlo na misel, da odproda svojo z redkostmi izredno obogateno knjižnico, ki je končno obsegala nad 2.000 enot. Če jo je prvotno še nameraval zapustiti Dvorni knjižnici, je to namero pozneje opustil zaradi spoznanja, da ta institucija slovanskemu področju ne bo nikoli priznala tistega pomena, ki bi ga po njegovem morala imeti. Ko je Kopitar poleti leta 1844, star šele 64 let, nenadoma in brez oporoke umrl, je bila njegova omenjena namera, da knjižnico proda, znana vse od St. Peterburga do Rima, Pariza in Berlina. Ker je Kopitar umrl brez neposrednih potomcev, so morali v zapuščinski obravnavi pred dunajskim deželnim sodiščem najprej ugotoviti dediče ne povsem zanemarljive dediščine 21.000 goldinarjev (to so bile dobre štiri letne plače dvornega svetnika Kopitarja). Del dediščine, vendar skrajno nizko ocenjen, je bila tudi knjižnica. Knjigotržca Jacob Bader in Matthias Kuppitsch sta jo - sicer namenjeni dražbi - ocenila na 721 goldinarjev in 29 krajcarjev. Dunajska Dvorna knjižnica ni kazala posebnega interesa za zasebno knjižnico preminulega uslužbenca in je najbrž hotela na dražbi priti do tega ali onega dragocenega komada. Za nakup Kopitarjeve "bibliotheculae" v celoti pa so se konkretno zanimali Vatikanska knjižnica, ruski minister za kulturo Sergej S. Uvarov, knjižnica Britanskega muzeja in še posebej Kraljevska knjižnica v Berlinu. Vendar so dediči na Kranjskem - obe Kopitarjevi sestri in še pet nečakov in tri nečakinje - izrazili pripravljenost, da prodajo knjižnico iz "domoljubnih nagibov" za izredno nizko ceno 1.400 goldinarjev Licejski knjižnici v Ljubljani. Berlin, London in St. Peterburg bi ponudili bistveno več. Kopitar sam je ocenil vrednost svoje knjižnice na 10.000 goldinarjev. Ravnatelj Licejske knjižnice v Ljubljani, Josef Calasanz Likawetz, je nemudoma predlagal Ilirskemu guberniju nakup Kopitarjeve knjižnice in takoj dobil podporo guvernerja Weingartna, ki se je obrnil na Dvorno študijsko komisijo, ne da bi pri tem pozabil opozoriti na pretečo nevarnost inozemske konkurence. Na podlagi pozitivnega izvedenskega mnenja predstojnika dunajske univerzitetne knjižnice Franza Lechnerja o vrednosti Kopitarjeve biblioteke - moral ga je predložiti v treh dneh - je nato Dvorna komisija izposlovala najvišji cesarski odlok o nakupu knjižnice za Ljubljano iz državne blagajne.

Po zaslugi dedičev ter regionalnih in centralnih državnih institucij je tako knjižnica rojenega Kranjca leta 1845 navsezadnje prispela tja, kamor je sodila. Nikjer drugje ne bi ostala tako neokrnjena kot v Ljubljani, kjer je bila 1846/47 vključena v Licejsko knjižnico. O tem pričajo trije dokumenti: letno poročilo Licejske knjižnice za 1846 in dva rokopisna seznama. Skupaj s Zoisovo zbirko Kopitarjeva knjižnica nedvomno sodi med najbolj dragocene fonde naslednice Licejske knjižnice, Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Vsebinski spekter tega, kar je Kopitar zbral v treh desetletjih in pol, največ, kot rečeno, preko svojih znanstvenih stikov, v manjši meri (ne kvalitativno, pač pa kvantitativno) tudi z nakupi, razkriva veliko enotnost profila zbirke kot dragocene jezikoslovne, še posebej slavistične strokovne knjižnice. V njej tvori dodatno ključno skupino samo še področje zgodovine, ki pa po sistematiki zbiranja ni primerljiva z filološkim. Druga področja, npr. leposlovje ali teologija (prisotna v obliki biblij in drugih religioznih besedil), so za Kopitarja pomembna samo v funkciji dopolnjevanja lingvističnega gradiva kot jezikovni primeri, oziroma so - geografija, filozofija, arheologija, orientalistika, tudi pravo, ki ga je študiral - navzoča zgolj marginalno, brez nekega posebnega cilja pri zbiranju. Očitno bolj slučajno so zašli v Kopitarjevo "bibliotheculo" redki primeri knjig s področij naravoslovja in umetnosti, prav ničesar (z izjemo cerkvenih pesmaric in notnih primerov v izdajah ljudskih pesmi) pa ne najdemo s področja glasbe. Določeno usmeritev pa kaže literatura (latinska, grška, nemška, italijanska in francoska), ki jo je Kopitar bral za duhovno sprostitev.

Kopitarjeva knjižnica je tudi, kot to najbolj jasno kaže prav jezikoslovje kot bistvena materialna podlaga Kopitarjevih raziskav, odraz njegove jezikovno-kulturne koncepcije, po kateri so za nastanek in razvoj vsakega literarnega jezika (po Kopitarju na osnovi ljudskega jezika) nujno potrebne določene osnove. Ta dela obenem tvorijo tudi glavne skupine v Kopitarjevi filološki zbirki:

- slovnice in slovarji

- zbirke ljudskih pesmi in ljudskega blaga

- prevodi biblij, liturgična dela, katekizmi in druga verska besedila.

Najbolj jasno se ta struktura pokaže pri tistih (neslovanskih) jezikih, ki jih je Kopitar sicer želel dokumentirati, vendar niso bili v središču njegovih zanimanj. V takih primerih mu je zadostovalo, da je imel npr. eno ali dve slovnici, slovar, zbirko ljudskih pesmi, prevod biblije, katekizem in morda če kak drugi verski tekst.

Impozantno pa je, koliko cimelij, raritet je Kopitar zbral (predvsem) s področja slovanske filologije. V tem se da Kopitarjeva "bibliothecula" primerjati samo še s Šafárikovo zasebno knjižnico, ki je bila leta 1892 vključena v knjižnico Narodnega muzeja v Pragi. Rara et rarissima Kopitarjeve zbirke lahko razvrstimo v pet skupin:

- cerkvenoslovanski kodeksi (skupina vsebuje Supraseljski kodeks iz 11. stoletja in 21 cerkvenoslovanskih rokopisov srbske redakcije iz 13. do 19. stoletja, posebno lep slikarski okras ima npr. bosanski evangeliar iz druge polovice 14. stoletja)

- inkunabule (Acciaiolus Donatus - knjiga o Aristotelovi etiki, tiskana 1478 v Firencah ter obe cirilski južno-slovanski inkunabuli, ki sta bili tiskani v Cetinju leta 1494 in 1495)

- cerkvenoslovanski tiski 16. stoletja (ti so predvsem iz srbsko-cerkvenoslovanskega področja, omembe vredna sta npr. hrvaško-glagoliški Korizmenjak, Senj 1508 in Ostroška biblija iz leta 1581, prvi natis celotne biblije v cerkveni slovanščini; vsega skupaj obsega ta skupina 25 enot)

- slovenska in hrvaška protestantika (24 enot, med njimi dva unikata in Dalmatinov prevod Jezus Sirah, ki jo je leta 1575 natisil Janez (Janž) Mandelc in je prva na slovenskem natisnjena slovenska knjiga; s tem je Kopitar prispeval posredno ali neposredno skoraj polovico originalne protestantike, ki jo danes hrani NUK)

- druge raritete (med te spadajo npr. Protoperia (začetnica) Theodorja Kavaliota z grško-romunsko-bolgarskim seznamom besed, tiskana v Benetkah leta 1770, znana sta doslej samo dva primerka; do danes nepresežen grški slovar za srednjeveške vire slovečega Du Cangea, Lyon 1688; Ludolfova zelo redka ruska slovnica, Oxford 1696; znameniti štirijezični Megiserjev slovar, Gradec 1592; Vrančićev petjezični slovar, Benetke 1595; Helmoldova Chronica Slavorum iz leta 1702 in še dolga vrsta drugih izjemnih raritet).



Vrsta zbirke
Nastanek zbirke
Zbiratelj
Gradivo v zbirki
Fotografija zbirke
Redkosti v zbirki
Jeziki
Pisave in črkopisi
Prispevki o zbirki
Prispevki, nastali na osnovi gradiva iz zbirke
Inventarna knjiga
Katalogi
Kje se zbirka hrani
Dostopnost
Avtor popisa