Plakati (1850-)

Ustanova: Narodna in univerzitetna knjižnica, Kartografska in slikovna zbirka

Kartografska in slikovna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice je bila ustanovljena leta 1945. S svojim delovanjem je začela leta 1948. Od tega leta dalje zbira, hrani, obdeluje in daje v uporabo plakate, ki so sestavni del Slikovne zbirke.

Zbirka obsega okoli 9300 tiskanih plakatov. Najstarejši med njimi je gledališki napovednik iz leta 1850 (Theater-Nachricht … (in der Casino-Veranda…)). Ob raznih uradnih, konvencionalno tiskanih oznanilih in razglasih iz 19. stoletja je treba omeniti plakate, ki so jih tiskali kot vabila na tabore (npr. Tabor pri Šempasu, dne 18. oktobra 1868) in druge manifestacije, saj so imeli pri prebujanju narodne samozavesti pomembno propagandno vlogo in jih zato opredeljujemo za odločilne znanilce plakatnega oglaševanja. Ti, docela tipografski plakati, zasnovani na izročilu knjižnega tiska, so se ohranili do začetka 20. stoletja, ko se na plakatih pojavi secesijska likovna govorica, katero so uporabljali vesnani in njihovi sopotniki (Bernik, 1994). Sem sodijo politični plakati Maksima Gasparija, tiskani ob plebiscitu za Koroško okoli leta 1919 (npr. Korošci pozor! (Naše glasovnice so bele – nemške so zelene); Deutchösterreich, o weh! (Jugoslavija); Koroška pravljica) in reklamni plakati Ivana Vavpotiča (npr. The Peko shoe, 1921). V dvajsetih letih 20. stoletja se pojavi tudi filmski plakat, ki ga zaradi velikega števila ohranjenih izvodov ne moremo prezreti, čeprav je njihova kvaliteta na ravni kiča (Dariš, 1975). Avtor večine filmskih plakatov dvajsetih let je Peter Kocjančič. Kot oblikovalec plakatov je pomemben tudi zaradi tega, ker v plakat med prvimi vpelje fotografske sestavine (Bernik, 1994).

Slovenske plakate iz tridesetih let zaznamuje dvig grafične kvalitete (Dariš, 1975). Namesto tipografskih plakatov, zasnovanih na izročilu knjižnega tiska in cenenih filmskih plakatov, avtorji iz tega obdobja težijo h komunikacijsko jasno zastavljenim ter z reduktivno oblikovno in barvno govorico zasnovanim plakatnim sporočilom, v katerih slikovna izrazila postanejo pomensko zgovorno kodirana (Bernik, 1994). Vrh grafičnega oblikovanja iz tega obdobja predstavljajo plakati petih avtorjev: Janka Omahna, Domicijana Serajnika, Petra Kocjančiča, Evgena Šajna in Janeza Trpina, ki velja za pionirja modernega slovenskega plakata (Dariš, 1975). Ob tipičnih tržnih sporočilih (Pralni prašek Zora je priznano najboljši, 1930) so oblikovali plakate tudi za druge dejavnosti, npr. razstaviščne in sejemske (J. Omahen: XIII mednarodni velesejem v Ljubljani, 3. – 12. Junija 1933), društvene (Sokolsko društvo proslavlja v nedeljo, dne 4. avgusta 1935 30. letnico svojega obstoja) in še posebej za kulturne prireditve. Omeniti je potrebno tudi prispevek slikarjev, ki so v plakat za svoje likovne razstave uveljavljali likovno govorico, skladno z njihovim siceršnjim ustvarjanjem (Retrospektivna razstava Mihe Maleša, 1934) (Bernik, 1994).

Posebno poglavje, izjemno tudi v evropskem merilu, je slovenski partizanski plakat, ki je nastajal v ilegalnih delavnicah in tiskarnah na osvobojenem ozemlju. Plakat kot ilustrirano politično parolo so ustvarjali Ive Šubic, Dore Klemenčič – Maj, Nikolaj Pirnat idr. Sočasno so nastajali plakati kolaboracionistične in proti osvobodilnemu boju usmerjene sporočilnosti (Jože Beránek: Za blagor očetnjave, 1943 in Nikdar več Jelendol!, 1945) (Bernik, 1994).

Obdobje petih let po drugi svetovni vojni lahko slogovno razdelimo v dve obdobji. Prvo povojno obdobje, do leta 1948, se slogovno še zelo naslanja na partizanski plakat ter na heroično simboliko socrealistične ideologije, drugo povojno obdobje, od leta 1948 do leta 1951, pa ponovno sledi sodobnim prizadevanjem v stroki, kjer si oblikovalci plakatov znova prizadevajo za večplastno sporočilno izraznost. Tudi tematsko ima plakat v prvem povojnem obdobju predvsem politično-propagandno vlogo, medtem ko se v drugem obdobju ponovno pojavijo komercialne, turistične in kulturne vsebine. NUK hrani vseh 70 plakatov, ki so nastali v prvem povojnem obdobju (Dariš, 1975). To so mdr. plakati D. Klemenčiča: Včeraj puška, danes volilna kroglica, 1945, S. Pengova: Dvigajmo uspehe obnove za blagostanje delovnega ljudstva, 1946, M. Preglja: Naše volitve – naša mobilizacija za načrtno gospodarstvo, 1946 in J. Trpina: V borbi za petletko, 1947.

V petdesetih letih se nadaljuje načrtno in sodobno obravnavanje problematike vizualnih komunikacij. V tem obdobju se s plakatom ukvarjajo: Grega Košak (Kala, 1958), Nives Kalin, Uroš Vagaja (Cockta, 1954), Boris Fajon in drugi. Sledita desetletji tehnološke revolucije (barvna fotografija, veliki formati, kvalitetnejši papir, …). Konec šestdesetih pomembne stilne in kvalitativne premike naredijo Peter Skalar, Janez Suhadolc in Matjaž Vipotnik, ki je vnesel nove pobude plakatnega nagovora s poudarkom na slikovnih (fotografskih) sestavinah plakata in na preudarnem razmerju s tipografijo. Skupino oblikovalcev s poudarjeno risarsko zasnovanimi plakati pa v začetku sedemdesetih sestavljajo Tomaž Kržišnik (Žalujoči ostali, 1972), Zdravko Papič in Radovan Jenko (Koncertna sezona, 1979) (Bernik, 1994).

Zadnja tri desetletja se s plakatom ukvarjajo oblikovalci, ki prihajajo z ljubljanske arhitekturne šole. Med najvplivnejše štejemo Ranka Novaka in Miljenka Licula (u. 2009), Edija Berka idr. Uspešni oblikovalci pa prihajajo tudi z Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. To so Harald Drušbaher, Kostja Gatnik, Egon Bavčer idr.

Danes so plakati - z izjemo redkih primerkov - predvsem reklamni. Redko se zgodi, da sodobni oglaševalski plakat dobi pomembnejši status, postane kulten, še redkeje je ta predmet zbiranja, menjave ali tema kulturološko-socioloških razprav. Opaziti je mogoče zanimiv paradoks: plakat, izvorno proizvod potrošniške družbe in obenem njeno orodje – kar še posebej velja za reklamni oziroma oglaševalski plakat, je v sodobni družbi izgubil svojo moč in primat. Odstopiti je moral mesto drugim, veliko močnejšim, agresivnejšim in uspešnejšim načinom vizualnega komuniciranja (Dariš, 2007).

Razvoju in vlogi plakata je prilagojena tudi obdelava gradiva v vzajemni katalogizaciji (COBISS). Tako so starejši plakati, ki so največkrat avtorizirani (imajo navedenega grafičnega oblikovalca, fotografa ali grafični studio) katalogizirani na avtorsko značnico, medtem ko je v zbirki produkcija plakatov iz zadnjega desetletja, katalogizirana na zbirni zapis založnika oziroma naročnika plakata. To so predvsem reklamni plakati, z vsebino manjše likovne vrednosti (npr. plakati BTC, Continental film, Lek, itd.).

Zaradi temeljnega načina pridobivanja plakatov - po Zakonu o obveznem izvodu - predstavlja Zbirka plakatov v Kartografski in slikovni zbirki NUK najobsežnejšo in tematsko najbolj raznovrstno zbirko slovenskih plakatov v Sloveniji. S podporo Ministrstva za kulturo je NUK leta 2005 digitaliziral 7000 plakatov, okoli 4000 jih je danes dostopnih na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si). Z digitalno zbirko plakatov sta se njihova uporaba in pojavnost v javnosti povečali. Najstarejšim plakatom, ki so zaradi krhkosti papirja najobčutljivejši in najbolj poškodovani, pa je digitalizacija podaljšala življenjsko dobo. V letu 2009 je zbirka postala bogatejša za ročno kolorirane idejne zasnutke plakatov Božidarja Jakca, ki glede zaščite predstavljajo velik konzervatorski izziv. Bogati nanosi barv so namreč popokani, velike dimenzije pa otežujejo najprimernejši način hrambe. Zbirka plakatov se bogati s starejšim gradivom, ki predstavlja pomemben del nacionalne kulturne dediščine, hkrati pa hrani sodobne reklamne plakate slabše kakovosti, za katere je značilno, da je podana informacija pomembnejša od vizualne podobe. Ti nakazujejo zaton plakata kot kvalitetnega grafično oblikovanega izdelka.

Z zbirko plakatov v Kartografski in slikovni zbirki NUK so se ukvarjali bibliotekarji, ki so bili v zbirki zaposleni od njene ustanovitve naprej. To so bili: dr. Valter Bohinc, Metka Vobovnik - Avsenak, Majda Božič, Veselin Mišković in danes v zbirki zaposlene dr. Renata Šolar, Meta Grgantov in mag. Irena Majcen. Za znanstvenike in raziskovalce je postala zbirka zanimiva, predvsem zaradi najzgodnejših plakatov, v sedemdesetih letih. Tako je diplomska naloga iz leta 1975, ki predstavlja prvi kronološki pregled slovenskih plakatov, delo Virgilija Dariša. Stane Bernik jih je leta 1979 uporabil v katalogu Slovenska likovna umetnost. Plakati iz zbirke so bili predmet raziskovanja, razstav ter ob tej priložnosti izdanih katalogov številnih avtorjev: Liljana Nedič se je ukvarjala s filmskim plakatom, Božidar Flajšman jih je uporabil v delu Vizualna Ekologija, Tatjana Pregl Kobe se je ukvarjala s kronološkim pregledom in s turističnimi plakati, Cvetka Požar s političnimi plakati, Metka Dariš z reklamnimi in turističnimi plakati ter Meta Kordiš s plakati iz prve polovice 20. stoletja.



Viri in literatura:



DARIŠ, Metka. Slovenski reklamni plakat (1945-1970)[online], 2007 [Citirano 19.6.2009]. Dostopno na spletnem naslovu: >http://www.nlb.si/reklamni-plakat>.



DARIŠ, Virgilij. Slovenski plakat : diplomska naloga. Ljubljana : V. Dariš, 1975.



BERNIK, Stane. Plakati. V: Enciklopedija Slovenije 8 : Nos – Pli. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1994, str. 369-371.