Knjižna zbirka p. Žige Škerpina (1689-1755)

Frančiškanski samostan Ljubljana

Knjižna zbirka p. Žige Škerpina (1689-1755)

Ustanova: Frančiškanski samostan Ljubljana

Kratka zgodovina knjižnice:



Ljubljanska frančiškanska knjižnica je največja izmed ohranjenih frančiškanskih knjižnic na Slovenskem, ki so sedaj večinoma urejene v muzejske zbirke. Druge pomembnejše slovenske frančiškanske knjižnice so: knjižnica kostanjeviškega frančiškanskega samostana, knjižnica frančiškanskega samostana v Nazarjah, kamniška frančiškanska knjižnica ter novomeška frančiškanska knjižnica (Pivec - Stele, 1971, str. 91-92).

Frančiškani so se v Ljubljani naselili leta 1233. Povabil naj bi jih oglejski patriarh Bertold V., ki je bil osebni prijatelj Frančiška Asiškega, naselili pa so tedanjo cerkev sv Filipa na sedanjem Vodnikovem trgu, ob kateri so zgradili tudi samostan. O tem priča listina iz leta 1242 (Mlinarič, 2000, str. 83). Prvi podatki o samostanski knjižnici manjših bratov v Ljubljani se nanašajo še na prvotno samostansko zgradbo na današnjem Vodnikovem trgu, kjer so tedaj prebivali konventuali. Opirajoč se na Valvasorjevo veliko veduto Ljubljane Lesar (2000, str. 159) pravi, da se je knjižnica nahajala v zahodnem traktu in sicer v oglu križnega hodnika. Leta 1382 je samostan pogorel do tal, vendar so ga obnovili med letoma 1403 in 1412. Ko je v 15. stoletju pod Auerspergi provinca sprejela observantsko reformo, so morali konventuali zapustiti samostan. Naselila ga je druga veja reda manjših bratov, ki se je od vseh najintenzivneje ukvarjala s knjigo, knjižničarstvom in izobraževanjem: observanti (Škofljanec, 2000, str. 34 in Mlinarič, 2000, str. 83).

Leta 1596, v času protireformacije, so frančiškani popolnoma zapustili samostan in se tudi izselili iz Ljubljane, med leti 1596 in 1609, ko so se ponovno priselili v Ljubljano, pa so veliko knjig začasno preselili v graški frančiškanski samostan (Golob, 2002, str. 156). Znano je tudi, da je šlo v času od 1596 do 1612, ko so v samostanu bivali oskrbovanci cesarskega špitala, veliko knjig v izgubo ali pa si jih je prisvojil špitalski mojster, ki so ga redovniki leta 1609 zaprosili, naj jim knjige in knjižnični inventar vrne.

Leta 1784 je bil z jožefinskimi dekreti ukinjen samostan bosonogih avguštincev. Dodeljen je bil frančiškanom, saj so bili povečane podpore deležni predvsem redovi, ki so izvajali šolsko dejavnost in socialno delo, med slednje pa so sodili tudi frančiškani (Škofljanec, 2000, str. 55). S prejšnje lokacije so v svoje novo bivališče med drugimi predmeti prinesli tudi knjige in listine (Ožinger, 2000, str. 24). Prav na tej lokaciji - Prešernovem trgu - je frančiškanski samostan še danes.

Natančnejših podatkov o lokaciji in ureditvi knjižnice v začetnem obdobju bivanja frančiškanov na Prešernovem trgu ni. Dvonadstropno stavbo z galerijami na današnji samostanski lokaciji po načrtih arhitekta Jeblingerja iz Gradca, namenjeno knjižnici, so zgradili po potresu leta 1896, čitalnico kot poseben prostor pa so knjižnici dodali leta 1919 (Usenik, 1999, str. 25 in Bahor, 2003, str. 73). Poleg pritličnega dela ima knjižnica še dve galeriji. Oprema knjižnice je večinoma lesena, notranja konstrukcija kovinska, sama zgradba v obliki kocke pa opečnata. Knjige hranijo na lesenih stolpih z obojestranskimi policami in pulti za odlaganje gradiva. V pritličju in na prvi galeriji je starejši del gradiva (do približno leta 1900), na drugi galeriji pa mlajše gradivo.

Leta 1933 so v knjižnici pričeli z obnovitvenimi deli, saj je bila že zelo zanemarjena in zapuščena (Friš, 2000, str. 231). Med drugo svetovno vojno so bili odstranili malodane vse knjige - dvojnike, čeprav so imele redne signature (Usenik, 1999, str. 25). Od tega gradiva so večinoma ostale le številne platnice in nekateri drugi fragmenti vezav (približno 200 enot t. i. membra disecta). Ti so sedaj večinoma neidentificirani in postavljeni na pult za odlaganje gradiva v prvi galeriji, manjši del (24 fragmentov) pa je raziskan in okvirno datiran med 16. in 20 stoletje (Svoljšak, 2002). Tudi starejši fond, razen dveh volumnov Graduala (Golob, 2002) in nekaterih inkunabul (Gspan in Badalič, 1957) je slabo poznan, podobno kot številno drugo gradivo, ki ga tudi hranijo v knjižnici: fotografsko, kartografsko gradivo ter starejša periodika.

Ker je knjižnico že v prvi tretjini 20. stoletja očitno pestila prostorska stiska, so leta 1958 pričeli graditi nove knjižnične prostore nad klerikariatom, vendar so nadaljna dela zastala, ker ni bilo zadostnih sredstev (Friš, 2000, str. 241). Leta 1970 bi bili prostori frančiškanskega samostana, kjer se nahaja tudi knjižnica, skoraj porušeni v korist nakupovalnega centra, vendar na koncu do tega ni prišlo (Friš, 2000, str. 244).

Čeprav je knjižnica obstajala že od samega prihoda frančiškanov v Ljubljano v 13. stoletju, pa se za njenega formalnega ustanovitelja šteje Žiga Škerpin, ki je zanjo pridobil tudi večino starejšega fonda (Lesar, 2000, str. 169, Miklavčič, 1967, str. 329). Za časa njegovega življenja in delovanja, predvsem pa v prvi polovici 18. stoletja je bil dotok starejše in novejše literature v knjižnico največji. Kronist frančiškanskega samostana p. Maver Faidiga je tako zapisal, da je Škerpin poleg drugih arhitekturnih izboljšav samostana dal urediti posebej lep prostor za knjižnico, ki je bil tudi lepo poslikan. Za Škerpinov »izbrani« fond in gradnjo prostorov, ki je potekala med leti 1733 in 1735, so mnogo prispevali tudi številni dobrotniki in Škerpinovi prijatelji. (Faidiga, 1777, str. 298 in 299, Mlinarič, 2000, str. 132). Kar se tiče nakupa knjig so bila posebno pomembna leta 1732-1735 in 1745–1748, ko je bil Škerpin provincial, vmes in pozneje pa redovni vizitator za Ogrsko, Bavarsko, Avstrijo, Benečijo in Rim ter tri leta tudi generalni definitor in prokurator reda. (Miklavčič, 1967, str. 329). Tedaj je veliko potoval po Evropi in prav na teh številnih vizitacijah in potovanjih je najverjetneje nakupil ali prejel knjige, s katerimi je napolnil ljubljansko samostansko knjižnico. Leta 1735 je tedanji gvardijan Vincentius Mariasihitz (Vincenc Mariašič) dal do tedaj nakupljene knjige tudi zvezati (Faidiga, 1777, str. 299).

Škerpinovi nakupi vsekakor predstavljajo največji in najpomembnejši del starejšega knjižničnega fonda. V knjige najrazličnejših provenienc in področij je Žiga Škerpin po zelo priljubljeni bibliofilski navadi dal nalepiti tudi svoj tiskan ekslibris.

Prav dejstvu, da so z zgornjim ekslibrisom najverjetneje opremljene vse Škerpinove knjige, se gre zahvaliti, da njegovi nakupi predstavljajo lahko prepoznavno in s tem odlično raziskovalno enoto znotraj celotnega fonda knjižnice.

Sicer pa je Škerpin tudi sam pisal. Znana so njegova dela (v rokopisu): Commentaria in Aristotelis Stagyritae octo libros Physicorum (2 knjigi: 1714 in 1718), Tractatus in 4 libros Sententiarum (Petri Lombardi) (1718?), Tractatus de Anima ter Itinerarum Hispanicum (1740) (Miklavčič, 1967, str. 329).

Knjige iz obdobja baroka in nekateri renesančni tiski, ki jih hrani knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani, so večinoma napisane v latinščini, nemščini, italijanščini, francoščini, izjemoma pa tudi španščini, nizozemščini ter stari češčini (Dolar, 2000, str. 435-436). Urejene so po formatu oziroma velikosti; folianti, kvarti, oktavi in večji formati, ki so shranjeni posebej. Na policah je gradivo razvrščeno pod zaporednimi signaturami, kjer prvi del signature pomeni številko stolpa, drugi označuje polico, tretji pa pomeni zaporedno številko knjige na tej polici. Navodila za sedanjo prostorsko in vsebinsko ureditev je napisal Dr. P. Angelik Tominec, ki je v prvih letih službovanja (pred 2. svetovno vojno) v Ljubljani uredil in popisal knjižnični fond (Usenik, 1999, str. 51 in 74). Dela so uvrščena v 14 strokovnih skupin, nekatere od teh pa vsebujejo še podskupine: 1a. Sveto pismo, njegova razlaga, konkordance, 1b. Hermenevtika, uvod v sveto pismo, biblično starinoslovje, 2. dela cerkvenih očetov, učenikov in drugih, zlasti bogoslovnih pisateljev. Patrologija, 3a. Dogmatika, 3b. Moralka, 3c. Knjige o spovedi, 4. Pridige, kateheze, 5. Apologetika, 6a. Ascetične knjige, 6b. Premišljevanje in molitveniki, 7a. Življenje Jezusa Kristusa in Blažene Device Marije, 7b. Biografije sploh, 8a. Cerkveni zbori, sinode, cerkvene določbe, 8b. Kanonično in civilno pravo, 8c. Liturgične knjige, 9a. Cerkvena zgodovina, cerkveni (zbori), redovi, misijoni, 9b. Svetovna zgodovina in pomožne znanosti, zgodovine sploh: geografija, statistika, kronologija, arheologija, heraldika, sfragistika, 10a. Filozofija: logika, psihologija, sociologija, pedagogika, 10b. Fizika in kemija, geologija, rudninoslovje, zoologija, fiziologija, živinoreja..., 10c. Tehnika: matematika, astronomija, navtika, 11a. Poezija in retorika, 11b. Slikarstvo, kiparstvo, stavbarstvo, 11c. Besednjaki in slovnice, 11d. Beletristika, 12. Medicina, 13. Vodilo, konstitucije in druge določbe za I., II., III. Red sv. Frančiška, 14. Beletristika, politične in druge knjige razne vsebine.

Knjižnica ima sicer tudi abecedni imenski, abecedni stvarni, strokovni ter matični knjižni katalog. Najstarejši katalog, predvidoma iz 1491, ko so samostan na Vodnikovem trgu zapustili konventuali in naselili observanti, pa za sedaj ni znan: ne bi bilo presenetljivo, če bi se izkazalo, da je bil ta rokopisni katalog uničen (Golob, 2002, str. 152).

Po približni oceni je v frančiškanski knjižnici 70.000 knjig (skupaj starejši in novejši fond), med njimi tudi 5 srednjeveških rokopisov ter 111 inkunabul (Dolar, 2000, str. 437). Tako kot ostali fond, so tudi inkunabule vsebinsko zelo raznolike: največ je teologije, zlasti liturgike in moralne teologije, ki je tudi sicer značilna za frančiškanske knjižnice. Sledijo: cerkveno (kanonsko) pravo, grški in rimski klasiki, humanistična dela, potopisi, astronomija, matematika, medicina, farmakologija, vojne vede, teorija glasbe in arhitektura (Bahor, 2003, str. 74). V knjižnici je tudi precej novoveškega rokopisnega gradiva, zbirka notnega gradiva p. Hugolina Satnerja ter večja količina starejšega fotografskega gradiva in starejše periodike.



Škerpinova zbirka



Skupno število naslovov v Škerpinovi zbirki je 1669, volumnov pa 2672. Najbolj obsežna je strokovna skupina VIII. Sledijo ji skupine: III, IV, IX,VI, II, I, VII, X, XIII, XI, XIV, XII, V in XV.



I. naslovov: 66, zvezkov: 159

II. naslovov: 73, zvezkov: 140

III. naslovov: 253, zvezkov: 428

IV. naslovov: 162, zvezkov: 207

V. naslovov: 35, zvezkov: 83

VI. naslovov: 154, zvezkov: 198

VII. naslovov: 64, zvezkov: 115

VIII. naslovov: 430, zvezkov: 590

IX. naslovov: 158, zvezkov: 291

X. naslovov: 62, zvezkov: 89

XI. naslovov: 52, zvezkov: 60

XII. naslovov: 51, zvezkov: 63

XIII. naslovov: 57, zvezkov: 99

XIV. naslovov: 51, zvezkov: 142

XV. naslovov: 1, zvezkov: 8





Opomba 1: Delo Magnum theatrum vitae humanae je edino uvrščeno v skupino XV. Najverjetneje gre za pomoto pri zapisu strokovne skupine, saj bi glede na vsebino delo moralo pripadati skupini XIV.





Sodeč po podatkih o velikostih fondov nekaterih kranjskih samostanskih knjižnic ob predaji v licejsko knjižnico v 18. stoletju (Berčič, 2000, str. 104 in Kodrič – Dačić, 2006, str. 15-39) se Škerpinova knjižna zbirka skupaj z ostalimi sočasnimi nakupi in drugim starejšim gradivom uvršča med obsežnejše samostanske knjižne fonde na Kranjskem do konca 18. stoletja. K skupnemu številu knjig v frančiškanski knjižnici do prve polovice 18. stoletja je za boljšo predstavo o velikosti fonda frančiškanske knjižnice v času baroka poleg Škerpinovih nakupov potrebno prišteti še druge knjige, ki so jih kupovali Škerpinovi sodobniki (npr. gvardijan Mariašič in drugi redovniki, ki so v knjige prav tako lepili ali vpisovali svoje ekslibrise), najverjetneje pa tudi precej drugih starejših tiskov, večino inkunabul ter pet rokopisov. Skupaj s temi knjigami, ki datirajo do vključno šestdesetih let 18. stoletja in imajo tudi enotno belo vezavo, je fond tedanje frančiškanske knjižnice obsegal preko 4000 zvezkov.

Celotna zbirka je pretežno teološka, saj je teoloških, redovnih in drugih nabožnih vsebin (liturgika, pridigarska literatura, kateheze, cerkveno pravo, življenjepisi svetnikov, beatifikacije, kanonizacije) približno 75 odstotkov. Vsebino pa uravnoteži premišljen izbor pomembnih laičnih vsebin in prominentnih avtorjev. Precej je grških, rimskih in bizantinskih literatov, zgodovinarjev in filozofov, sodobnejših (renesančnih in kasnejših) literarnih, filozofskih in politično-moraličnih, medicinskih, zgodovinskih (domoznanskih) ter enciklopedičnih del. Predvsem pri delih, ki izvirajo iz protireformacijskega obdobja, je opaziti precejšnjo skladnost s sočasnimi evropskimi tokovi na področju vsebine tedanjih tiskov: močno namreč prevladujejo cerkveno-pravna dela, ter dela različnih prominentnih teoloških avtorjev in cerkvenih očetov (npr. v tem obdobju tako popularne zbirke del cerkvenih očetov, kot so MAXIMA BIBLIOTHECA VETERUM PATRUM ali številna OPERA OMNIA pomembnih starejših teoloških avtorjev).

Vsebinsko so najbolj raznolika dela iz časa Škerpinovega življenja, to je prve polovice 18. stoletja. Tu najdemo veliko več zgodovinskih, domoznanskih ter enciklopedičnih del, kar lepo sovpada z na novo oživljenim zanimanjem za omenjena področja v obdobju med iztekom protireformacije in razsvetljenstvom. Zbirka deloma kaže tudi prototipne značilnosti frančiškanskih knjižnih zbirk, saj vsebuje precejšnje število del s področja biblistike, patristike, moralne teologije, dogmatike, liturgike in pridigarskih del. Omenjena področja (skupaj s strokovno skupino XIII, ki je večinoma namenjena frančiškanskim vsebinam) namreč predstavljajo približno polovico celotne zbirke. Glede na omenjene vsebinske značilnosti frančiškanskih knjižnic izstopa le izredno veliko število pravnih, zgodovinskih in medicinskih del. Morda prav te vsebine kažejo prvenstveno področje Škerpinovega osebnega interesa. Sočasna zbirka v knjižnici kamniškega frančiškanskega samostana (pribl. 2000 naslovov), ki je ni tako kot Škerpinovo zbirko nakupil en sam človek iz ustanove, temveč se je dopolnjevala tekom časa, namreč kaže precejšnje odstopanje pri strokovnih skupinah III (teološka dela), IV (pridige) in skupini XIII (vodilo, konstitucije in druge določbe za I., II., III. Red sv. Frančiška). Kamniška zbirka namreč vsebuje približno trikrat več pridigarskih del in frančiškanskih vsebin kot Škerpinova zbirka, kar jo uvršča med bolj tipične frančiškanske zbirke. Obratna situacija pa je pri skupini VIII (Cerkveni zbori, sinode, cerkvene določbe, kanonično in civilno pravo, liturgične knjige). Škerpinova zbirka namreč vsebuje približno trikrat več naslovov v tej skupini kot kamniška. Tudi skupina III je v kamniški knjižnici obsežnejša, pri čemer je potrebno poudariti, da kamniška klasifikacija Dogmatiko uvršča v skupino V. Druga odstopanja med zbirkama so zanemarljiva.

Na Škerpinovo znanstveno usmeritev sicer deloma kažejo tudi njegova lastna dela (komentarji k Aristotelu, Petru Lombardu, španski potopis) in dejstvo, da ga je nekaj vplivnih Ljubljančanov (sicer anonimno) predlagalo tudi za cesarskega teologa in ga pooblastilo za ureditev natisa drugega dela Schönlebnove Carniolia antiqua et nova. Nedvomno pa je bil Škerpin povezan s tedanjo ljubljansko plemiško inteligenco, saj so bili med donatorji za novo zgrajeno knjižnico tudi Auerspergi (Faidiga, 1777). Od leta 1658 je v ljubljanskem frančiškanskem samostanu potekal tudi študij teologije, zato je bila tudi s stališča potreb študentov (redovnikov) primerna opremljenost z literaturo vsekakor zelo pomembna.

V Škerpinovi zbirki je tudi 7 duplikatov, ki so se ohranili kljub sistematičnemu izločanju dojnikov med 2. svetovno vojno. To so: zbrana Anselmova dela (skupina II), Pratiche divote Pietra da Vicovara (skupina VI), določbe neapeljskega koncila, ki jih je zbral Vincentius de Franchis (skupina VIII), delo: Aforismi sopra le cerimonie sacre Giorgia Polacca (skupina VIII), dve filozofski disertaciji Fortunata iz Briksije (skupina X) in leksikografsko delo: CATALOGUS GLORIAE MUNDI Bartholomaeusa Chasseneuxa (skupina XIV).

Miklavčič (1967, str. 329) v SBL pri geslu Žiga Skerpin navaja, da je za samostansko knjižnico kupil najmanj devet inkunabul. Po podatkih v Gspan – Badaličevem (1957) popisu je skupno število inkunabul v ljubljanskem frančiškanskem samostanu 111 (od tega je deset adligatov in pet del z dvema ali več volumni). Iz opisov posameznih primerov je razvidno, da Škerpinov ekslibris vsebuje 9 različnih knjig in takšno je tudi sedanje število Škerpinovih inkunabul. Tako Škerpinove kot tudi večina ostalih inkunabul imajo enotno belo vezavo (najpogosteje belo usnje prek kartonaste prevleke) in so okrašene s prav takšno ornamentiko v slepem odtisu kot ostala zbirka.



Največ (5) inkunabul pripada skupini IV. V glavnem so to pridige, od katerih sta bolj znani: SERMONES QUADRAGESIMALES... Robertusa Carraciolusa (1425-1495) in QUADRAGESIMALES DE FLORIBUS SAPIENTIAE italijanskega pridigarja in učenjaka Ambroža iz Spiere (15. stol.). Potem je tu znana zbirka anekdot FACTA ET DICTA MEMORABILIA rimskega avtorja Gaja Valerija Maksimilijana (cca. 20 pr. n. š - cca 50 n. š .), ki sodi v skupino IX. Temu sledi še nekaj bolj znanih del iz skupin IX, XI in XIV. To so: Cicerovo delo: DE NATURA DEORUM (X) ter delo o retoriki: COMMENTARIOLUM PETITIONIS Cicerovega brata, rimskega generala Kvinta Cicera (cca. 102 pr. n. š. - 43 pr. n. š.). Potem sta tu še delo: DE REGIMINE PRINCIPUM, teologa in profesorja na pariški univerzi Egidija Colonne (cca. 1247-1316), ter komedije rimskega komediografa Terencija (cca. 185 ali 195 pr. n. š. - cca. 159 pr. n. š.), ki jim je dodan Terencijev življenjepis.

Škerpinove knjige prihajajo iz 126 evropskih mest in pokrajin. Mesta natisa so: Altdorf, Amsterdam, Antwerpen, Assisi, Asta, Augsburg, Avelino, Barcelona, Basel, Bassano del Grappa, Bergamo, Bologna, Brescia, Breslau, Bruselj, Brünn, Cadiz, Cesena, Coimbra, Kopenhagen, Crembs, Cremona, Dilingen, Douai, Ferrara, Firence, Foligno, Frankfurt, Freiburg, Freising, Ženeva, Genova, Gradec, Halle, Hamburg, Hanau, Heidelberg, Helmstedt, Hildesheim, Hof, Ingolstadt, Innsbruck, Kempten, Celovec, Konstanca, Köln, Krakov, Landsperg, Landtshuett, Leipzig, Liege, Linz, Lizbona, Ljubljana, Louvain, Lucca, Lucerne, Lyon, Macerata, Madrid, Mainz, Marburg, Messina, Milano, Modena, München, Münster, Neapelj, Neuburg, Nürnberg, Oberamergau, Padova, Palermo, Pariz, Parma, Passau, Pavia, Perugia, Pesaro, Piacenza, Praga, Ravena, Regensburg, Rimini, Rim, Rötz, Roteburg, Rotweil, Salzburg, Siena, Solingen, Solodori, St. Gallen, Stadt am Hof, Strassburg, Sulzbach, Torino, Toulouse, Trento, Treviso, Trnava, Tübingen, Tügu, Videm, Ulm, Unchstadt, Urbino, Valencia, Valladolid, Benetke, Verona, Vicenza, Dunaj, Wiener Neustadt, Wildberg, Wittemberg in Würzburg.

Knjige, ki imajo kot kraj natisa navedeno pokrajino, so iz: Bavarske, Šlezije, Štajerske, Tirolske in Turingena. Posebej zanimivo je mesto Cosmpoli, ki je fiktivno mesto natisa. Kraj natisa ni bil ugotovljen pri 43 knjigah.

Največ knjig je bilo natisnjenih v Benetkah (587), Rimu (163), Augsburgu (107), Lyonu (80), Dunaju (55), Bologni (30), Milanu (31), Parizu (27) in Gradcu (23). 751 knjig je bilo natisnjenih med letoma 1700 in 1755. V 17. stoletju je bilo natisnjenih 605 knjig. Tem sledi 243 cinquecent (16. stoletje), 9 inkunabul (15. stoletje) ter 60 knjig z neugotovljeno letnico natisa (s. a).

Veliko število tiskov iz Benetk, Rima in severnoitalijanskih mest, Dunaja ter Augsburga in drugih bavarskih mest lepo sovpada s Škerpinovimi vizitacijami v Benečiji, na Bavarskem, v Avstriji in Rimu. Dobro zastopanost tiskov iz Lyona in Pariza pa gre najverjetneje pripisati močni vlogi teh dveh mest na področju tiskanja pravnih del (ki v Škerpinovi zbirki močno prevladujejo) in dobri organiziranosti njune distribucijske mreže. Glede (predvsem starejših) knjig iz ostalih tiskarskih mest ne gre izključiti možnosti, da je bilo morda veliko število le-teh kupljenih (oziroma naročenih) kar v Benetkah, saj knjige iz 16. stoletja v drugi polovici 17. stoletja in 18. stoletju niso bile več v prosti prodaji, temveč jih je bilo potrebno posebej naročiti oziroma poiskati. Dokaj obširno ponudbo raznovrstne literature, pa je bilo moč najti tudi pri Mayrovih naslednikih in Reichardu v Ljubljani. (Dular, 2002, str. 264 in 125-136)

Kar nekaj knjig so natisnili znani evropski tiskarji 16., 17. in 18. stoletja. Predvsem so pomembni beneški, lyonski, pariški, antwerpenski, amsterdamski, rimski, graški in dunajski tiskarji in tiskarne.

Najprominentnejši je zagotovo Christopher Plantin (1514-1589) iz Antwerpna. V Škerpinovi zbirki so kar štirje njegovi tiski, med njimi pa je najslavnejša Poliglotska Biblija (Biblia Regia).

Iz Nizozemske prihaja Jan Jansson (1588-1664), sin tiskarja iz Arnhema, ki se je poročil s hčerjo amsterdamskega kartografa Jodocusa Hondiusa in nadaljeval njegovo delo na področju publiciranja in tiskanja zemljevidov in atlasov.

Med Beneškimi tiskarji so pomembni: Antiono Ferrari iz tiskarske družine Giolito de Ferrari (16.-17. stol.), Paolo Baglioni (17. stol.), ki se je v Benetke preselil iz Perugie, eden pomembnejših tiskarjev ilustriranih knjig v 18. stoletju Giovanni Battista Albrizzi, tiskarska družina Giunta (16.-17. stoletje) in Nicolo ter Lorenzo Pezzana, ki sta nasledila Giuntovo tiskarno konec 17. stoletja. Potem je tu še eden pomembnejših beneških tiskarjev s konca 15. in začetka 16. stoletja; Gregorio de Gregorris da Forli.

Iz Lyona prihajajo štirje pomembni tiskarji iz 17. in 18. stoletja: Philippe Borde, Laurent Arnaud, Claude Rigaud in Laurent Anisson (Varry, 1997). Vsekakor najpomembnejši med francoskimi tiskarji 16. in 17. stoletja, ki ga najdemo tudi med tiskarji Škerpinovih knjig, pa je četrti naslednik pariške tiskarske dinastije, ki jo prištevajo med zadnje velike evropske »humanistične« tiskarske družine, Henri Estienne oziroma Henricus Stephanus (1531?-1598).

Največ rimskih tiskov prihaja iz vatikanske apostolske tiskarne, eden pa tudi iz slavne Tipografia Poliglotta della Sacra Congregazione De Propaganda Fide, ki jo je leta 1626 ustanovil papež Urban VIII z namenom boja proti protestantizmu (Stipčevič, 1985, str. 325).

Med avstrijskimi tiskarnami in tiskarji velja izpostaviti: tiskarno graškega protireformacijskega tiskarja Georga Widmanstetterja (16.-17. stol.) in njegovih naslednikov, Kleinmayrovo celovško tiskarno ter tiskarno Johannesa Van Ghelna, ki je leta 1670 na Dunaj prišel iz Antwerpna in je bil znan predvsem po tiskanju italijanskih tekstov. Van Ghelen se je tudi sam ukvarjal z zgodovinopisjem, eno izmed njegovih del - WIENNERISCHE BELEUCHTUNGEN - pa najdemo tudi v Škerpinovi zbirki.

V zbirki je tudi sedem Mayrovih tiskov. Zbirko panegirikov MARIAE MAGNAE DEI MATRIS CELEBRES PANEGIRISTAE IN UNUM COLLECTI FASCICULUM je natisnil Janez Krstnik Mayr, razpravo o higieni HYGIENE SEU DISSERTATIONES PHILOSOPHICO MEDICAE DE AERE, CIBO, & POTU njegov naslednik Jožef Tadej Mayr, premišljevanja PANIS COELI, Dolničarjevo EPITOME CHRONOLOGICA, CONTIENS RES MEMORABILES, NOBILIS, & ANTQUISSIMAE URBIS LABACENSIS, Knolzevo REGULA AUREA CONFESSIONARIUM, življenjepis frančiškanov Francisca Solane in Jakoba iz Marke ter Bonaventurov SPECULUM DISCIPLINAE AD NOVITIOS pa Janez Jurij Mayr. V zbirki je tudi dest Mayrovih salzburških tiskov.

Delo AMICITIA VINDICATA Mathiasa Naldija z dodatkom (Conclusiones) Tomaža Antona Marenčiča je bilo natisnjeno pri Reichardu v Ljubljani (1732), vendar je edini podatek v impresumu: In Archi - Ducali & Academico Lycaeo.

Škerpinove knjige so natisnjene v arabskem, flamskem, francoskem, grškem, hebrejskem, italijanskem, kaldejskem, latinskem, nemškem in španskem jeziku. Pri tem močno prevladuje latinščina (1256 naslovov). Sledijo ji: italijanščina (281 naslovov), nemščina (142 naslovov), francoščina (9 naslovov), grščina in latinščina (8 naslovov) ter španščina (2 naslova).

Glede na dejstvo, da je glavni del izgradnje frančiškanske knjižnice in nakupa knjig trajal od leta 1732 do 1748 in da je bila večina najzgodnejših nakupov zvezana šele po letu 1738, je najverjetneje, da je tedanji gvardijan Vincenc Mariašič, ki je tudi naročil vezavo knjig, najel Johanna Baptisto Lamba ali Jacoba Rayda, ki sta svoji delavnici v Ljubljani odprla leta 1731. Johann Michael Pfischer je namreč v Ljubljano prišel šele leta 1742, ornamentika na Volusiusovih in Vollerjevih vezavah mestnih knjig pa se v nobenem segmentu ne ujema z ornamentiko na vezavah Škerpinovih knjig. Knjigovez bi lahko bil še Andreas Pridl, ki je v Ljubljano prišel leta 1723 in je umrl leta 1764. To bi sovpadalo tudi z dejstvom, da so bile praktično vse knjige do obdobja šestdesetih let 18. stoletja vezane v enotnem slogu. Tudi Faidigova kronika, ki sicer kar na dveh straneh opisuje prenovo samostana, izgradnjo knjižnice, nakup knjig in donatorje, žal ne omenja nobenega od tedanjih ljubljanskih knjigovezov.

Ornamentika na vezavah Škerpinovih knjig je kombinacija renesančnih, pa tudi drugih retrospektivnih srednjeveških (skorajda »brezčasnih«) motivov, kot so palmete, vitičevje, granatna jabolka, ovali, triperesne deteljice, cvetovi (rozete) in šopki, ki so jim v duhu baročnega razkošja dodani nekateri povsem sodobni – sicer skromnejši - ornamentalni motivi v koničasto-čipkastem, filigranskem in pahljačastem slogu ter neizbrisen pečat lastništva (frančiškanski supralibros in Marijin grb). Najti je tudi nekaj sledi mozarabskih motivov (vozlasti prepleti oz. pleteninasti vzorec, barokizirane mavreske), ter nekatere okraske, značilne predvsem za reformacijske vezave (bordure s portretnimi upodobitvami). Razen slednjih upodobitev na vezavah ni najti nobenih drugih antropomorfnih motivov, pa tudi zoomorfnih ne. Prav tako ni mogoče trditi, da motivika na vezavah Škerpinovih knjig pripada določenemu slogu ali obdobju.

Vezave tako sodijo med preprosteje okrašene baročne samostanske vezave in so (razen dveh izjem, ki pa v raziskavo nista bili vključeni) okrašene s slepim odtisom, nekatere prevleke pa so tudi popolnoma neokrašene. V nasprotju s prevladujočimi evropskimi baročnimi knjigoveškimi dekorativnimi tokovi, ki so izvirali iz pariških knjigoveških delavnic, je ornamentika na Škerpinovih vezavah vezana predvsem na avstrijsko baročno knjigoveško tradicijo, ki je izmed prevladujočih francoskih dekorativnih slogov močno favorizirala eno izmed variacij čipkastega sloga (a la dentelle) tj.: koničasto-čipkasti slog - spitzenstil. Zaradi tesnih kulturnih in trgovskih povezav med baročno Ljubljano in Dunajem tako ni presenetljivo, da je na Škerpinovih vezavah poleg prevladujoče starejše, neredko barokizirane srednjeveške in renesančne rastlinske motivike, najti tudi precej okrasja, ki sodi v ta priljubljeni ornamentalni slog, pri čemer pa je potrebno opozoriti, da le–to ne dosega razkošnosti sočasne zlate čipkaste ornamentike.

Celotna zunanja podoba zbirke jo uvršča med t. i. bele knjižnice, ki so bile značilne predvsem za nemške in avstrijske samostane, kjer so prav v obdobju baroka ponekod vezali ali prevezovali celotne zbirke v enotni maniri, najpogosteje prav v belo barvo. Le ena Škerpinova knjiga je vezana v rjavo usnje. Najverjetneje gre za kasnejšo prevezavo.

Kompozicije motivov na platnicah vezav Škerpinovih knjig sodijo v nemški (renesančni/reformacijski) tip geometričnih, okvirjastih kompozicij, s pravokotnim ali kvadratastim osrednjim poljem (primeri: Wittemberg, Tübingen, Augsburg, Würtemberg idr.). Podobne kompozicije je moč videti na slikovnih predlogah 137-152 Mazalovega razstavnega kataloga Europäische Einbandkunst aus Mittelalter und Neuzeit (1990, sl. 137-152). Osrednje; pravokotno polje uvajajo zunanji slepi okviri, razne (enojne ali dvakrat zrcalno odtisnjene) rastlinske (ali druge) bordure, dostikrat pa tudi pravokotna polja ob zgornjem in spodnjem robu osrednjega polja, ki so največkrat zapolnjena z različnimi motivi, odtisnjenimi z malimi pečatniki.

Večina obrez na vezavah Škerpinovih knjig je okrašena z drobnim rdečim pikčastim (lisastim) obrizgom, ki je občasno kombiniran še z drobnim modrim obrizgom. Nekaj pa je tudi obrez z zgolj modrim pikčastim (packastim) obrizgom. Tovrstna dekoracija (posebno v beneško rdeči barvi) je bila v uporabi vse od 16. stoletja, predvsem pa je bila priljubljena v srednji Evropi v drugi polovici 18. stoletja, kot posledica želje, da bi knjige hitro, učinkovito in za zmerno ceno polepšali (Helwig, 1970, cv: Golob, 1994, str. 45). Neredko je v zbirki najti tudi scela modro pobarvane obreze. Med bolj razkošne obreze sodijo eno ali večbarvne marmorirane obreze. Večina barv, ki se pojavljajo na obrezah Škerpinovih knjig izvira iz zgodnje-novoveškega kolorita. To so predvsem: rdeča, okra, rožnata, rumena in modra. Tehnika marmoriranja se pojavi v Evropi tekom 17. stoletja. Vzorci na marmoriranih obrezah Škerpinovih knjig sicer ne sodijo v nobenega od tedaj priljubljenih slogov, kot so: stari holandski, antični, šopkasti, pavji, španski, italijanski, ahatni in drugi. Le na nekaterih so opazne (sicer zelo neizrazite) polžaste linije, ki spominjajo na vzorec z začetka 17. stoletja, imenovan »francoski polž«. Variacije slednjega so bile tudi sicer zelo priljubljene za dekoracijo knjižnih obrez.

Med vsemi tipi in tehnikami dekoracije obrez na Škerpinovih knjigah izstopata dve pozlačeni obrezi, ki sta tudi puncirani. Punciranje obrez se pojavi na slikanih (večinoma pozlačenih) obrezah od 15. stoletja dalje, izvajali pa so ga s pomočjo puncirnih kolesc in pečatnikov. Zlatenje obrez sicer izvira še iz časa karolinške renesanse (Golob, 2007, str. 252).

Če apliciramo lestvico ohranjenosti, ki jo navaja J. Vodopivec na Škerpinovo zbirko, se slednja uvršča v skupino 1 - 2, kar pomeni, da je celotna zbirka zelo dobro, oziroma dobro ohranjena. Le redke so izjeme. Predvsem gre za nekatere (neaktivne) črvojede poškodbe na platnicah (oporah) in knjižnih blokih (na primer 5 a 16-31), poprejšnje poškodbe (plesen, obgrizen knjižni blok), ki so najverjetneje posledice neustreznega hranjenja pred preselitvijo s prejšnje samostanske lokacije na Vodnikovem trgu (na primer 6 c 20 in 11 b 18), ter bolj ali manj izrazite lisičje pege na nekaterih legah tiskov 17. in 18. stoletja.

Omeniti velja še nekatere poškodbe, ki so predvsem posledica obrabe oziroma neustreznega ravnanja s knjigami. To so: odtrgane naslovnice ali deli naslovnic, odtrgana zapirala oziroma deli zapiral, poškodovani hrbti ob glavah knjižnih blokov kot posledica nepravilnega jemanja s polic, obdrgnjene prevleke platnic ter morda najhujša poškodba, ki jo je bilo zaslediti pri pregledu zbirke: namenoma odrezane prevleke platnic (na pregibih) ali kar cele platnice na nekaterih vezavah s kartonastimi oporami in prevlekami iz nebarvanega pergamenta. Med slednje poškodbe gre prišteti tudi nekaj knjižnih blokov, ki so bili ob vezavi (oziroma prevezavi) občutno preveč obrezani, tako da manjkajo nekateri podatki na naslovnicah (na primer 5 g 3, 9 f 40, 13 e 70, 15 e 55 in 22 e 55).



Pomembnejše raziskave knjižnice oziroma zbirke p. Škerpina:



Zgodovino in vsebino ljubljanske frančiškanske knjižnice so obravnavali: J. Dolar v prispevku: Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani (2000, str. 44-48), N. Golob v prispevku: Kadelne iniciale v dveh volumnih frančiškanskega graduala (2002, str. 152-183) ter skupaj s F. Lacknerjem v: Katalog Mittelaletricher Handschriften der Wiener Franziskanerprovinz (2006). Podatki o nekaterih frančiškanskih inkunabulah so vključeni tudi v Gspan – Badaličev katalog Inkunabule v Sloveniji (1957), podatki o srednjeveških rokopisih pa v Kos – Steletov popis: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji (1931). Oris zgodovine province, samostana, knjižnice ter nekaterih ključnih osebnosti ljubljanskega frančiškanskega samostana so podali: J. Škofljanec v prispevku: Red manjših bratov (O. F. M. ) in provinca sv. Križa (2000, str. 9-93), J. Mlinarič v prispevku: Frančiškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve leta 1784 (2000, str. 81-149) in S. Usenik v diplomskem delu: Frančiškanska knjižnica v Ljubljani (1999). S fragmenti knjižnih vezav iz različnih obdobij (17. – 19. stoletje) se ukvarja tudi diplomsko delo: »MEMBRA DISIECTA«: iz sklopa knjižnih vezav 17., 18. in 19. stoletja v knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani (Svoljšak, 2002). Slednje delo je bilo izhodišče za temeljitejšo raziskavo zbirke p. Škerpina, ki je bila z zagovorom doktorske disertacije z naslovom: Knjižna zbirka p. Žige Škerpina (1689-1755) v ljubljanskem frančiškanskem samostanu zaključena leta 2008 (Svoljšak, 2008).





Viri in literatura:



Faidiga, M. Bosnia Seraphica, (kronika – rokopisno arhivsko gradivo FSLJ).

ZAL, Cod. XX/52 (Cehovska knjiga ljubljanskih knjigovezov), 1777.



Bahor, S. Ljubljana 3: Frančiškanski samostan - Knjižnica = Laibach 3: Bibliothek der Franziskanerklosters.V: Handbuch deutscher historischer Buchbestände in Europa. Hildesheim; Zürich; New York: Olms-Weidmann, 1997-, str. 198-199.



Bahor, S. (2003). Razvoj in pomen starejših samostanskih knjižnic in njihov položaj v sodobnem knjižničnem informacijskem sistemu v Sloveniji : magistrsko delo. Ljubljana: S. Bahor, 2003.



Berčič, B. O knjigah in knjižničarstvu: razvojne študije in analize. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za bibliotekarstvo, 2000.



Dolar, J. Knjižnica frančiškanskega samostana v Kamniku. V 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija. Kamnik: Kulturni center Kamnik, 1993, str. 44-48.



Dolar, J. Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani. V: Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenjastr, 2000, 434-455.



Dular, A. Živeti od knjig: zgodovina knjigotrštva na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Ljubljana: Narodni Muzej Slovenije, 2002.



Friš, D. Frančiškanski samostan Marijinega oznanjenja po letu 1903. V: Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenjastr, 2000, str. 219-255.



Golob, N. Kadelne iniciale v dveh volumnih frančiškanskega Graduala. V: Zbornik za umetnostno zgodovino. N.v.,38., 2002, str. 152-183.



Golob, N. Decorated edges: works of art as evidence. V Bibliologia: an international journal of bibliography, library science, history of typography ad the book. Pisa; Roma: Istituti Editoriali e Poligrafici Internazionali, 2007, str. 249-263.



Gspan, A., Badalić, J. Inkunabule v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1957.



Kodrič - Dačić, E. Zgodovina NUK: časovni trak. V: Slovenska nacionalna knjižnica. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2006, str. 15-39.



Kos, M., Stele, F. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana: Slovensko umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931.



Lesar, M. Nekdanji ljubljanski frančiškanski samostan, njegova arhitektura in oprema. V: Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenjastr, 2000, 149-200.



Miklavčič, M. Skerpin Ziga.V: Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: SAZU, 1967, str. 329.



Mlinarič, J. Frančiškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve leta 1784. V: Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, str. 81-149.



Ožinger, A. Frančiškanski samostan v Ljubljani od preselitve leta 1784 do leta 1903. V: Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, str. 201-219.



Pivec - Stele, M. Srednjeveške knjižnice v Sloveniji. Knjižnica, 1971, let. 15, št. 3-4, str. 87–97.



Svoljšak, S. Membra disiecta: iz sklopa vezav 17., 18. in 19. stoletja v knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani : diplomsko delo. Ljubljana: S. Svoljšak, 2002.



Svoljšak, S. Knjižna zbirka p. Žige Škerpina (1689-1755) v ljubljanskem frančiškanskem samostanu : dotorska disertacija. Ljubljana: S. Svoljšak, 2007.



Škofljanec, J. Red manjših bratov (O.F.M.) in provinca Sv. Križa. V: Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, str. 10-79.



Usenik, S. Frančiškanska knjižnica v Ljubljani : diplomsko delo. Ljubljana: S. Usenik, 1999.



Vodopivec, J. Trajnost dediščine na papirju.V: Arhivi, 2003, let. 26, št. 1, str. 23-30.









Vrsta zbirke
Nastanek zbirke
Zbiratelj
Gradivo v zbirki
Fotografija zbirke
Redkosti v zbirki
Jeziki
Pisave in črkopisi
Prispevki o zbirki
Prispevki, nastali na osnovi gradiva iz zbirke
Inventarna knjiga
Katalogi
Kje se zbirka hrani
Dostopnost
Avtor popisa