Knjižnica Cistercijanske opatije Stična

Cistercijanska opatija Stična
Zbiratelj:
Cistercijanska opatija Stična
Čas nastanka:
1898
Število enot:
približno 30.000 knjig
Vrsta gradiva:
rokopisi
tiskano gradivo
tiski, starejši od 50 let
rokopisi, starejši od 50 let
knjige, starejše od 50 let
Lokacija:
Cistercijanska opatija Stična
Stična 17
1295 Ivančna Gorica

Slika zbiratelja


Cistercijanska opatija Stična


Stiški grb


Stiška vezava


Križni hodnik


Sončna ura

Predstavitev zbiratelja

Cistercijanski samostan v Stični je nastal leta 1136 in je najstarejši in edini obstoječi samostan cistercijanskega reda na današnjem slovenskem ozemlju. Za njegovo pravno ustanovitev so poskrbeli oglejski patriarh Peregrin kot pristojni škof in gospodje Višnjegorski. Prvi menihi so prišli iz štajerskega Reina pri Gradcu. Samostan se je razvil v najbogatejšo, najuglednejšo in najvplivnejšo duhovno ustanovo v deželi. Postal je gospodarsko, kulturno in versko središče za območje osrednje Dolenjske, njegov vpliv pa je segal tudi čez meje Kranjske. Že v stoletju, ko je bil ustanovljen, je samostan imel skriptorij; v njem so nastajali kodeksi, ki so se po svoji lepoti lahko merili s sočasnimi rokopisi velikih redovnih postojank po tedanji Evropi.

V drugi polovici 16. stoletja so v Stični knjige hranili v splošni samostanski knjižnici, v kapiteljski dvorani in v samostanski šoli, v sobah menihov, ob opatovi sobi in poleg učilnice, v prelaturi, v konventni sobi in v zakristiji. Med prezidavami ob koncu 17. stoletja je bil prvotni stiški armarij odpravljen, od baroka dalje pa je bila knjižnica nameščena v nadstropju nad obokanim refektorijem v pritličju. Ta prostor z ravnim ometanim stropom in ostenjem osmih velikih oken in vrat so pozneje poslikali z antičnimi motivi. Naslikana so poprsja legendarnih grških in rimskih modrecev, v stranskih medaljonih pa so med slikarsko dekoracijo prizori, povezani z njihovo filozofijo in izreki, izpisanimi nad njimi v latinskem jeziku.

Leta 1576 je bilo v knjižnici 418 zvezkov z več kot 650 deli. Po vsebini so bile knjige razvrščene v šest strokovnih skupin, označenih s signaturami A–G in postavljene na police po formatih. Ob vizitaciji leta 1630 je vizitator, Ignacij Kraft, opat iz Lilienfelda, zahteval, naj določijo sposobnega bibliotekarja, ki bo skrbel za knjižnični katalog, da bodo menihi mogli iz knjižnice dobivati knjige in da jih bo knjižničar znal postaviti na pravo mesto. Katalog je dokumentiran po vpisih signatur v knjigah, ni pa ohranjen. Ohranili so se le delni inventarni popisi knjig po prostorih zunaj knjižnice. Zadnji katalog iz leta 1784 obsega popis knjig po abecedi avtorjev in popis rokopisov z navedbami sistematičnih signatur po njihovi postavitvi na policah (skupaj 2.633 zvezkov) ter popis vseh del, razdeljenih na deset strokovnih skupin, označenih z rimskimi številkami.

Strokovne skupine so:

I – Biblija in interpreti;

II – Asketi;

III – Zgodovina;

IV – Filozofija, medicina in klasiki;

V – Pridige;

VI – Teologija;

VII – Cerkveni očetje in drugi cerkveni pisatelji;

VIII – Pravo;

IX – Kanonski in koncilni spisi;

X – Razni spisi.

Znani knjižničarji v 17. stoletju so bili Maksimilijan Mottoch (opat v letih 1660–1680, ki je dal urediti knjižnico in arhiv), Janez Kočevar, Frančišek Plehan, v 18. stoletju pa Placid Peternel, Evgenij Wernegkh, Robert Kuralt in Bernard Schluderbach.

Stiški samostan se je pred ukinitvijo ponašal z obsežno in bogato knjižnico z značilno enotno vezavo. Knjige so imele bel ali rjav usnjen hrbet s črno nalepko in zlatim napisom ter kartonaste platnice, prevlečene s temnorjavim drobno pikčastim marmoriranim papirjem. Taka enotna vezava je nastala vsaj za časa opata Ruperta Eckharda v letih 1636–1644. Omenili smo že, da je imel samostan v stoletju, ko je bil ustanovljen, svoj skriptorij, v katerem so nastajali rokopisi, ki so se po lepoti in izdelavi lahko merili s sočasnimi rokopisi iz velikih redovnih postojank tedanje Evrope.

Prve rokopise so stiški cistercijani prinesli s seboj iz postojanke, iz katere so prišli, knjižni zaklad pa so večali s prepisovanjem in pridobivanjem rokopisov od drugod. Redovniki niso prepisovali in brali samo besedil z nabožno vsebino, ampak tudi spise z vseh drugih področij tedanje vednosti. Tako je tukaj nastala najobsežnejša zbirka latinskih rokopisov, ki so se ohranili na Slovenskem. Gre za najstarejšo znano skupino pergamentnih kodeksov, saj obsega 25 del v 31 zvezkih in je bila že od začetka namenjena uporabi redovnikov v teh krajih. Prepisali so jo in z živobarvnimi inicialkami okrasili povabljeni mojstri, ker v slovenskih krajih ni bilo ustaljene tradicije in znanja, da bi lahko uresničili vizijo stiškega opata Folknanda, da ustvari imenitno knjižnico. Potujoči pisarji in slikarji so prišli s severa in vsak je ohranil svoj značilen slog.

V znamenitih stiških rokopisih so zastopani avtorji in najvidnejša dela iz srednjeveške latinske književnosti: biblija, dela cerkvenih očetov in drugi ugledni cerkveni in posvetni pisci. Med njimi so številčno močno zastopani življenjepisi in mučeništva svetnikov. Omeniti velja še življenjepis sv. Bernarda, pouk v verzih o glasbi in rimano kroniko ogrske zgodovine, ki opisuje predvsem dobo kraljev Andreja II. in Bele IV. (1205–1270), pa traktat o husitih ter številne poznejše vpise, npr. o turških vpadih.

V 15. stoletju je v samostanu nastal znameniti Stiški rokopis, ki v slovenskem jeziku obsega molitev pred pridigo, molitev Pozdravljena, Kraljica, dva obrazca splošne spovedi, nekaj latinsko-slovenskih izrazov in začetek velikonočne pesmi Naš Gospud je od smrti vstal.

Tudi v času po izumu tiska so se redovniki v stiškem samostanu posvečali prepisovanju besedil, v čemer so videli izpolnjevanje redovnih dolžnosti. Z razmahom tiska se je znatno povečal fond stiške knjižnice, za kar so si zelo prizadevali opati, kot sta bila Lavrencij Zupan (1580–1600) in Maksimilijan Mottoch (1661–1680). Prve inkunabule je samostan dobil že pred letom 1530, njihovo število je postopoma naraščalo še vse 16. stoletje. Največji prirast, predvsem juridičnih del, je leta 1642 pomenila pridobitev zapuščine pravnika Jurija Zauleta.

S preteklostjo samostana sta se veliko ukvarjala Volfgang Scharf, doma iz Škofje Loke (v samostan je vstopil 1686) in Ignacij Fabiani (profes ?–1766). Najbolj pa se je raziskovanju stiške zgodovine posvetil pater Pavel Pucelj (profes 1689–1721). Njegovo najbolj znano delo je Idiographia, dokončal ga je v letu 1719 in je kompilacija virov za zgodovino Stične.

Obdobje razsvetljenstva samostanom ni bilo naklonjeno. Z dekretom cesarja Jožefa II. z dne 6. oktobra 1784 je bil stiški samostan razpuščen. Knjižnico naj bi prevzela Kmetijska družba, ki pa tega ni storila, saj je bila 1787 razpuščena. Leta 1788 so stiško državno gospostvo skupaj s samostanskim arhivom in knjižnico izročili ljubljanskemu nadškofu. V Stični so pripravili 88 zabojev knjig in listin, ki so jih poslali ljubljanskemu okrožnemu uradu, ta pa licejski in dvorni knjižnici, kakor je bilo predpisano. Dunajska dvorna knjižnica je imela pravico, da si izbere katero koli gradivo, rokopise ali knjige. Tako so največje dragocenosti odšle na Dunaj, preostalo pa je prevzela ljubljanska licejska knjižnica (predhodnica sedanje Narodne in univerzitetne knjižnice). Na srečo se je ohranil popis knjig iz stare stiške knjižnice, ki je obsegala 1784 del v 2.663 zvezkih. V Narodni in univerzitetni knjižnici je danes 300 knjig iz nekdanje stiške knjižnice, med njimi 25 rokopisov s konca 12. in začetka 13. stoletja, zelo natančen seznam rokopisov, ki obsega 12 rokopisov več, kot je danes znanih, in 100 stiških inkunabul.

Podobno kot s knjižnico se je zgodilo s samostanskim arhivom. Ostal je sicer v Stični, a je bil slabo varovan. Šele avgusta 1890 so ga prepeljali v deželni muzej v Ljubljani. Del gradiva sedaj hrani Arhiv Slovenije, nekaj ga je v nadškofijskem arhivu v Ljubljani, v samostanskem arhivu v Stični, nekaj tudi drugod v Sloveniji in tujini. Ocenjujejo, da je ohranjena samo slaba polovica knjižnega gradiva in le slaba četrtina arhivskega gradiva. Nova zgodovina stiške knjižnice se je lahko začela šele po oživitvi samostana leta 1898. Stična je kljub manjšemu številu redovnikov spet postala pomembno duhovno in kulturno središče. Ob obnovi samostana so obnovili tudi knjižnico in znova začeli zbirati gradivo. Najzaslužnejši za oživitev knjižnice je bil novomeški kapiteljski vikar Josip Benkovič (1869–1901). Svojo osebno knjižnico s približno 3.000 enotami je zapustil samostanu in nato še naprej zbiral gradivo po drugih knjižnicah; med drugim je pridobil tudi dvojnice knjižnice novomeškega Kolegiatnega kapitlja.



Viri:

ARHAR, Vojan T. Stiška opatija od 1098 do 1989. V: Stična ob jubilejih 1098–1898–1898. Stična : Cistercijanska opatija, 1989, str. 99–108.

BAHOR, Stanislav. Skriti knjižni zakladi : pisna dediščina samostanskih in cerkvenih knjižnic v Sloveniji. Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica : Tuma, 2009.

GLONAR Joža: Iz stare stiške knjižnice. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, 1937, str. 110–131.

GOLOB, Nataša. Srednjeveški kodeksi iz Stične : XII. stoletje. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994.

GOLOB, Nataša: Slikarski okras romanskih rokopisov iz Stične. Zbornik za umetnostno zgodovino 25 (1989), str. 37–55.

GREGORIČ, Jože: Cistercijani v Stični : ob 1500-letnici rojstva sv. Benedikta. Cistercijanski samostan Stična : Stična, 1980.

MLINARIČ, Jože. Stiška opatija. Novo mesto, 1995.

RADICS, Peter. Iz nekdanjih samostanskih knjižnic v Stičini, Kostanjevici, Bistri in Pleterjah. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 13 (1908), št. 3 in 4, str. 53–64.

STIČNA ob jubilejih : 1098–1898–1998. Stična : Cistercijanska opatija, 1998.

UMEK, Ema. Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stična. (Publikacije Arhiva Slovenije, Inventarji, samostanski arhiv I). Ljubljana, 1974.

ZADNIKAR, Marijan. Romanska Stična. V: Razprave SAZU, razred za zgodovino in družbene vede. Zv. 5. Ljubljana, 1957.

ZADNIKAR, Marijan. Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Ljubljana, 1977.

ZADNIKAR, Marijan. Stiški samostan, kulturni in naravni spomeniki Slovenije. (Zbirka vodnikov 18). Ljubljana, 1977.

Vrsta zbirke
Nastanek zbirke
Zbiratelj
Gradivo v zbirki
Fotografija zbirke
Redkosti v zbirki
Jeziki
Pisave in črkopisi
Prispevki o zbirki
Prispevki, nastali na osnovi gradiva iz zbirke
Inventarna knjiga
Katalogi
Kje se zbirka hrani
Dostopnost
Avtor popisa