Knjižnica Kartuzije Pleterje

Kartuzija Pleterje
Zbiratelj:
Kartuzija Pleterje
Čas nastanka:
Leta 1904 je bil samostan ponovno pozidan in takrat je bila urejena tudi knjižnica.
Število enot:
20.000
Vrsta gradiva:
tiskano gradivo
tiski, starejši od 50 let
inkunabule
knjige, starejše od 50 let
Lokacija:
Kartuzija Pleterje
Drča 1
8310 Šentjernej

Slika zbiratelja


Kartuzija Pleterje


Pogled na Kartuzijo Pleterje


Stara gotska cerkev


Rokopisni kodeks iz nekdanje knjižnice Kartuzije Pleterje

Predstavitev zbiratelja

Prvi kartuzijani so se naselili na Slovenskem v 12. stoletju. Žička kartuzija, nastala okrog 1160, je bila najstarejša naselbina kartuzijanskega reda v srednji Evropi. Okrog leta 1170 ji je sledila kartuzija Jurklošter, v sredini 13. stoletja je nastala kartuzija v Bistri pri Vrhniki, leta 1406 pa kartuzija v Pleterjah. Njihovi prvi menihi so prišli iz žičke kartuzije. Vse štiri kartuzije so ustanovile bratovščino Sclavoniae; najprej so to storili leta 1414 priorji samostanov, leta 1431 pa še samostani sami. Imeli so živahne stike, tudi z izposojo in zamenjavo svojih knjig.

Kartuzija Pleterje je po nastanku zadnja kartuzijanska ustanova na slovenskih tleh. Nastala je v času papeške shizme, ko so poskušali vladati kar trije papeži in je bil sedež kartuzij, ki so se priklonile rimski obedienci, v kartuziji Žiče, v času delovanja znamenitega priorja Štefana Maconija. Ustanovitelj dolenjske kartuzije je bil grof Herman II. iz družine Celjskih, dobrotnikov in zaščitnikov mnogih samostanov in drugih cerkvenih ustanov. Herman II. je v njej našel tudi kraj svojega zadnjega počitka.

Za ustanovitev kartuzije si je med člani reda najbolj prizadeval brat Mihael iz Prage, takratni prior v Jurkloštru. Ohranjena je prva posestna listina samostana iz leta 1403, v kateri je oznanjeno, da je redovno vodstvo določilo za vodjo ustanavljanja samostana brata Hartmana iz nižjeavstrijske kartuzije Gaming. Po zgledu matične Velike kartuzije je bil tudi pleterski samostan postavljen v osamljeno dolino v zavetju gozdov. Že izbrana lega je zagotavljala mir in tišino, ki ju kartuzijani tako zelo cenijo in potrebujejo, da lahko v zbranosti izpolnjujejo svoja redovna pravila. Njihovo samoto je obzidje samostana samo še bolj poudarilo, potok z Gorjancev pa jim je zagotovil dovolj potrebne vode. Zemljišče za postavitev kartuzije so zagotovili Celjani, pridobili so ga od Turjačanov, Čušperških in Sichersteinov. Gradnja samostanske cerkve je trajala tri leta. Samostan je bil dograjen leta 1406. Meniške celice so zaradi velikih stroškov gradili po fazah, zato so menihi prihajali postopno, dokler jih ni bilo trinajst, kakor določajo redovna pravila. Ko so bili leta 1410 izpolnjeni vsi pogoji za obstoj in nadaljnji razvoj kartuzije, jo je redovno vodstvo sprejelo v svojo skupnost. Ti pogoji so bili določeni s statuti iz leta 1368, ki so zahtevali, da mora nova postojanka imeti zagotovljeno materialno podlago za preživljanje priorja in dvanajstih menihov, torej zagotovljene dohodke in posest, zgrajena mora biti na primernem kraju in imeti zadostno število stavb oziroma jamstvo, da bodo potrebne stavbe dograjene. Celjski grof Herman II. se je do smrti leta 1435 skupaj s sinovi še nekajkrat izkazal za dobrotnika samostana. Povečali so njegove posesti in dohodke ter mu podelili pravice, ki so bile pomembne za razvoj samostana. Obdobje do zatona Celjanov v letu 1456 zato štejemo za čas najbolj intenzivnega razvoja samostana. S smrtjo zadnjega Celjana so se tudi prenehale velike posestne pridobitve, čeprav si je kartuzija še naprej, tudi z nakupi, prizadevala za zaokrožitev svoje zemljiške posesti.

Eden od pomembnih vzrokov za gospodarsko nazadovanje kartuzije od srede 15. stoletja so bila poleg splošne evropske gospodarske krize tudi turška pustošenja samostanske zemlje. Pleterje namreč ležijo na območju, ki je bilo izpostavljeno uničevanju že ob prvih vdorih Turkov na Kranjsko. Leta 1471 so bila požgana samostanska poslopja in kartuzija povsem uničena. Samostan so nato utrdili, da je bil videti kot trdnjava.

V istem stoletju so Turki še večkrat opustošili samostanska posestva. Nezaščiteno prebivalstvo je bežalo pred njimi, zato je zemlja ostala neobdelana, samostan pa je imel manjše dohodke. Ker so Turki mnogo samostanskih podložnikov pobili ali odpeljali v sužnost, so opustela cela posestva.

V 16. stoletju se je turška nevarnost sicer zmanjšala, vendar je strah pred Turki ostal in podložniki so iskali zavetje na drugih, bolj varnih posestvih ali za obzidji mest. Na tem območju sta se razplamtela tudi dva kmečka upora, prvi leta 1515, drugi pa v letih 1571 do 1573. Po letu 1562 so pletersko samostansko gospodarstvo hromile tudi vedno pogostejše zahteve deželnega kneza po posojilih za protiturško obrambo. Kartuzija si je morala izposojati denar in zastavljati svoja posestva.

Po letu 1530 so se tudi na pletersko posest začele naseljevati večje skupine uskokov. K moralnemu in materialnemu propadu pa so, tako kot v drugih samostanih, veliko prispevale ideje reformacije, ki so našle pot tudi za samostanske zidove. Duh tedanjega časa je zrahljal redovno disciplino tako pri redovnikih kot pri mnogih predstojnikih. Ti so se zgledovali po posvetni gosposki in jo posnemali v oblačenju in načinu življenja, v samostanskem premoženju pa videli svojo lastnino, s katero lahko po mili volji ravnajo.

V drugi polovici 16. stoletja so se razmere v vseh slovenskih kartuzijah občutno poslabšale. Vodstvo reda je pomanjkanje redovnikov skušalo premostiti z naselitvijo tujih, ti pa so s svojimi navadami in načinom življenja le še pripomogli k hitrejšemu razkroju duhovnega življenja v naših kartuzijah. Konec 16. stoletja jih je začel ogrožati tudi jezuitski red; v deželo ga je poklical nadvojvoda Karel, da bi pomagal zatreti protestantsko gibanje. Od leta 1573 so jezuiti delovali v Gradcu, kjer so postali središče cerkvene organizacije. Njihov vpliv se je naglo širil, zlasti na področje vzgoje in izobraževanja. Na Kranjskem si je za naselitev jezuitov zelo prizadeval ljubljanski škof Janez Tavčar.

Graška jezuitska šola je leta 1586 dobila status univerze. Za njeno vzdrževanje sta morali prispevati tudi obe štajerski kartuziji, ki sta za nekaj časa celo postali njena last. S prizadevanji škofa Tavčarja za naselitev jezuitov v Ljubljani je bila ogrožena tudi kartuzija Bistra, saj je bila idealna za njihovo dotacijo. Vendar si je tudi redovno vodstvo kartuzijanov zelo prizadevalo, da bi postojanko obdržalo. Že leta 1590 je imenovalo komisarja z nalogo, da skuša obe štajerski postojanki pridobiti nazaj in z jezuiti doseči ugoden sporazum.

Pleterje so bile v boljšem položaju od drugih kartuzij, saj je bilo v drugi polovici 16. stoletja v samostanu poleg priorja še vedno nekaj menihov in redovno življenje ni docela zamrlo. Leta 1590 je tedanji prior Stanislav baron Schmidau umrl med svojo misijo v Gradcu, kjer si je prizadeval pred jezuiti rešiti obe štajerski kartuziji. Že tri dni po njegovi smrti je kranjski deželni vicedom naznanil pleterskim kartuzijanom, da je imenoval komisijo, ki naj popiše pletersko premoženje, ker da v samostanu ni primerne osebe za to. Komisarji naj bi tudi postavili primernega upravitelja posesti. Samostan je najprej upravljal Primož Jobst, prior iz Bistre; za nekaj časa je red določil za upravitelja žičkega prokuratorja Avguština Brentija; pozneje so mu sledili celo posamezni svetni duhovniki. Zaradi pritiska finančnih bremen je zastopnik reda, Frančišek Quintana, sredi leta 1595 dal pleterski samostan v zakup protestantu Karlu Juriču, zemljiškemu gospodu z Lanšpreža.

Pogajanja med jezuiti in kartuzijani so se nadaljevala. Po mnogih zapletih je papež Klemen VIII. pooblastil graškega nuncija Hieronima Porcijo, da se dogovori s kartuzijanskim zastopnikom Frančiškom Quintano. Novembra 1595 sta sklenila sporazum, po katerem so si kartuzijani pridržali eno redovno postojanko na Štajerskem in eno na Kranjskem. Jurklošter so namenili graškim, Pleterje pa ljubljanskim jezuitom, z izjemo nekaterih posesti, ki naj bi pripadle Bistri in Žičam. Sporazum je 23. marca 1596 potrdil papež Klemen VIII., s posebno listino je tudi ustanovil jezuitski kolegij v Ljubljani in mu kot dotacijo dodelil kartuzijo Pleterje. Jezuiti so sprva pletersko posest dajali v zakup, od leta 1606 so jo začeli upravljati sami in so v Pleterjah ustanovili jezuitsko rezidenco.

Po ukinitvi jezuitskega reda je samostan leta 1773 najprej prešel v državno last, vendar je država leta 1839 posest prodala. Samostan je nato imel različne zasebne gospodarje, zadnji med njimi so bili madžarski plemiči rodbine Bors de Borsod. Od njihovih zadnjih potomk je ostanke nekdanje kartuzije skupaj s pripadajočim posestvom znova odkupil kartuzijanski red. Veliko zaslug pri tem je imel škofijski duhovnik Jožef Benkovič, saj je takratnega kartuzijanskega generala D. Mihaela Baglina opozoril, da so Pleterje naprodaj. Kupna pogodba je bila podpisana leta 1899, proti koncu leta 1904 je bil samostan na novo pozidan.

Od nekdanje kartuzije je ostala le gotska cerkev, ki pa je niso vključili v obnovljeni samostanski kompleks. Novi samostan so poselili pregnani kartuzijani iz francoske kartuzije Bosserville blizu Nancyja v Loreni, med katerimi so bili predvsem francoski in nemški menihi. Vso cerkveno opravo, zbirko slik in knjižnico so pripeljali iz svoje razpuščene kartuzije. Tako je kartuzijanska tradicija na naših tleh znova oživela.

V red so vse bolj vstopali slovenski, hrvaški in slovaški novinci. Število menihov je naraščalo in tik pred prvo svetovno vojno jih je bilo največ: petintrideset očetov in dvainštirideset bratov. Med vojno so imeli menihi francoskega rodu težave, saj je bila Avstrija v vojni s Francijo.

Z drugo svetovno vojno so se za Pleterje znova začeli težki časi. Takratni prior Jožef Edgar Leopold je z nekaterimi menihi podpiral osvobodilno gibanje, konec leta 1942 pa se je v samostanu naselil oddelek legije smrti MVAC. Februarja 1943 so bila med partizanskim napadom poškodovana samostanska poslopja, zgorelo je tudi sedemnajst celic v vzhodnem delu križnega hodnika. Priorja Leopolda so nemški okupatorji oktobra 1943 aretirali in izgnali v kartuzijo Vedana pri Bellunu v Italiji.

Po drugi svetovni vojni je morala večina tujih patrov zapustiti kartuzijo, velik del samostanske posesti je bil nacionaliziran. Za nekaj časa je samostan celo izgubil pravico do noviciata, a je kljub vsem težavam prebrodil krizo. Edinemu od vseh kartuzijanskih samostanov iz bivše avstro-ogrske monarhije je uspelo obnoviti redovno življenje, tako da sinovi sv. Bruna na slovenskih tleh še naprej opravljajo svoje poslanstvo. Latinsko ime samostana je Domus sanctissime Trinitatis.





Vrsta zbirke
Nastanek zbirke
Zbiratelj
Gradivo v zbirki
Fotografija zbirke
Redkosti v zbirki
Jeziki
Pisave in črkopisi
Prispevki o zbirki
Prispevki, nastali na osnovi gradiva iz zbirke
Inventarna knjiga
Katalogi
Kje se zbirka hrani
Dostopnost
Avtor popisa