Knjižnica Minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega Piran

Minoritski samostan sv. Frančiška Asiškega
Zbiratelj:
Minoritski samostan sv. Frančiška Asiškega Piran
Čas nastanka:
ni podatka
Število enot:
približno 5000 enot
Vrsta gradiva:
rokopisi
tiskano gradivo
tiski, starejši od 50 let
inkunabule
rokopisi, starejši od 50 let
knjige, starejše od 50 let
tiskano notno gradivo, starejše od 50 let
Lokacija:
Minoritski samostan sv. Frančiška Asiškega
Bolniška ulica 30
6330 Piran/Pirano

Slika zbiratelja


Notranje dvorišče minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu

Predstavitev zbiratelja

Manjši bratje so se na slovenskem narodnostnem ozemlju najprej naselili na Primorskem. V Gorici so bili že leta 1225, torej še za časa življenja sv. Frančiška. Leta 1229 so bili v Trstu, leta 1260 so prišli v Koper, od leta 1301 jih zasledimo tudi v Piranu. Na Ptuj so prišli leta 1239 in v Celje pred letom 1241. Njihovi največji zaščitniki in dobrotniki so bili grofje Celjski. V Ljubljani, glavnem deželnem mestu Kranjske, jih najdemo leta 1242, v Mariboru pa pred letom 1250. Od leta 1301 so bivali v Piranu.Na Koroškem jim je bil zelo naklonjen bamberški škof Henrik I. (1242–1257), ki jim je omogočil naselitev v Beljaku (Villach) in Volšperku (Wolfsberg. Od njihovih knjižnic sta v Sloveniji ohranjeni dve, v Piranu in na Ptuju.

Po razdelitvi reda leta 1517 na observante in konventualce so se privrženci reforme začeli imenovati manjši bratje observanti, pri nas pa so dobili ime frančiškani; člani veje, ki ni sprejela observance, so se poimenovali manjši bratje – konventuali (pri nas minoriti).

Da so minoriti že bili v Piranu leta 1301 priča besedilo na pročelju cerkve, ki so jo začeli graditi v tem letu, dokončali pa leta 1318. Samostan je bil verjetno ustanovljen že pred tem časom. Ob koncu 17. in v 18. stoletju so samostan prenovili in povečali. Predvsem v 17. in 18. stoletju so minoriti vodili zasebne šole v okolici Pirana pa tudi samostansko šolo, ki jo je obiskoval znameniti skladatelj in violinist Giuseppe Tartini.

Od kdaj so minoriti v Piranu imeli tudi svojo knjižnico, ni mogoče ugotoviti. Leta 1919 so morali slovenski minoriti samostan zapustiti. Po drugi svetovni vojni je bil piranski samostan od leta 1947 vključen v cono B, leta 1954 pa je bil razlaščen. Po denacionalizaciji leta 1996 so začeli z obsežno obnovo samostana in tudi knjižnice. Njeno gradivo, približno 5.000 knjig, je bilo okrog 40 let shranjeno na več, tudi neprimernih lokacijah, po letu 2001 pa je bilo preseljeno v obnovljen in ustrezen prostor, namenjen za knjižnico s čitalnico in arhivom.



Viri:



BAHOR, Stanislav. Skriti knjižni zakladi : pisna dediščina samostanskih in cerkvenih knjižnic v Sloveniji. Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica : Tuma, 2009.

ŠAMPERL, Janez. Prispevki za samostansko kroniko samostana sv. Frančiška v Piranu. Ljubljana : Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, 1995.

ŠAMPERL, Janez. Novi prispevki za samostansko kroniko samostana sv. Frančiška v Piranu. Ljubljana : Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, 1998.

Vrsta zbirke
Nastanek zbirke
Zbiratelj
Gradivo v zbirki
Fotografija zbirke
Redkosti v zbirki
Jeziki
Pisave in črkopisi
Prispevki o zbirki
Prispevki, nastali na osnovi gradiva iz zbirke
Inventarna knjiga
Katalogi
Kje se zbirka hrani
Dostopnost
Avtor popisa